Shakespearjeva uprizoritev Sen kresne noči nam ponuja iluzije, po katerih hrepenimo, ljubezen, smeh, a tudi posmeh, spletke, naravno in nadnaravno. Svet čarovnije in fantastičnega dogajanja se v predstavi prepleta in staplja z resničnimi življenji naših junakov ter s pomočjo elementov sanj, fantazije in umetnosti raziskuje meje med tema dvema svetovoma. Meje med sanjami in resničnostjo, med resničnostjo in domišljijo so fluidne, njihova medsebojna razmerja pa ustvarjajo zanimivo dinamiko, ki poudarja pomen teh elementov v naših življenjih ter ustvarja kompleksno in pogosto fantastično sliko človeškega obstoja.
Sen kresne noči torej prepoznavamo kot izhod v sili, ki nam omogoča, da se umaknemo pred neizprosno resničnostjo in se od resničnosti dokončno oddahnemo v sanjah. Postane naš skrivni prehod do svobode. Zasilni izhod, ki vodi v Utopijo, ki nam je danes s takšno sedanjostjo in v takšni sedanjosti ukinjena.
Dandanes je Sen kresne noči res aktualen, saj je njegovo visoko političnost mogoče strniti v en stavek: ustavite svet, hočem izstopiti. Shakespeare nam enostavno ponudi vstop v intelektualno oazo, v drug mentalni prostor. Vrnemo se, tako kot v uprizoritvi, na začetek in preprosto lahko rečemo – on nas uči bežati. V umetnost. V aktivno ustvarjanje in oblikovanje lastne resničnosti. V gledališče.
(iz besedila prevajalke in dramaturginje uprizoritve Željke Udovičić Pleština)