Epoha, ki zahteva permanentno mutacijo vsakdanjega življenja in stalno prilagajanje spreminjajoči se realnosti, zaudarja od nenadnih in počasnih smrti. Neo-kapitalizem kot poslednja religija v obljubljanju ne-štetih davčnih nebes nekaj sto posameznikom pa vsem drugim živim bitjem planeta vztrajno odreka barve narave in njenih čudes.
Jaz sem. Pradavnina in obzorje konca. Strah in nova zaveza. Kot shizofreno prosojno platno, skozi katerega se pršijo zahteve in odlagajo krivde. Kot nova misel in novo telo, zaznamovano z umetnim ozračjem. In obenem kot zavest, ki se prepozna; a ne kot ime, temveč kot hkratnost svete jeze in divje nežnosti. Jaz sem telo Zemlje.
V telesu, ki je bilo od nekdaj živalsko, so naseljene himere. Le da danes te bivajo pod električnim soncem, ki ne oddaja nobenih barv. Upočasnjevanje skozi enostavnost in izguba raznolikosti - se dogaja v Rumenem. Sredi konca se poklanjam vsemu, kar počasi izginja, mogoč(n)emu življenju prihodnosti.
Plesna predstava Do pojutrišnjem je nastala po idejni zasnovi projekta z delovnim naslovom Prikrojitev časa.
