Spending time dancing (Preživljati čas plesaje) predstavlja Kejžarjevo umetniško eksperimentiranje, v katerem poskuša plesanje osvoboditi koreografskega nagona, morda celo prisile. Da bi ples razbremenili bremena, ki ga nanj polaga koncept koreografiranja, bremena skrbno načrtovanega zaporedja gibov kot edine definicije napredka, se plesalci prepuščajo procesom, ki kljubujejo linearnosti tako giba kot časa.
Način preživljanja časa je lahko do neke mere vulgaren in običajen, zgolj vrsta časovnih delcev, ki se postavljajo drug za drugim, ali pa gre za usmerjen produktivni proces. Kaj pa se zgodi, ko Preživljanje Časa trči s Plesanjem? V kakšnem razmerju sta? Kjer se ples približuje nelinearnim, nealgoritemskim in nekonstruktivnim načinom preživljanja časa, eksplicitno zareže v sodobno idejo napredka - Plesanje se prevesi h konceptu "zapravljanja časa", "škode časa".
Vstopi splošna kapitalistična predpostavka, da je vsaka dejavnost, ki ne doprinaša h konceptu produktivnosti kot glavnega in edinega namena vsakega življenja, ne samo nepovratna, temveč tudi zapravljena. Čas, ki zato postane odpad. Vendar pa odpadki niso objekt, ki prehaja v nič. Pomislimo le na ogromen potencial odpadkov, ki se predelajo v kompost, ki pognoji in nahrani zemljo.
Medtem ko sodobne družbe govorijo le o "rasti" in "pridelovanju" hrane, zanemarjajo proces prodpadanja kot ključnega za razcvet življenja. Prav tako koreografija, kot proces konstituiranja nečesa, v času skriva svojo ključno dvojnico - popolno zapravljanje časa. A ko izgubljen čas preneha biti izgubljen, postane nov ter kritičen pogled na sodobne zahodne in patriarhalne predstave o napredku kot edinem idealu.
Ko produciramo, morda ne rastemo, a ko preživljamo čas plesaje, cvetimo.
