Temeljito ste premislili in se odločili, in zdaj greste svojega šefa prosit za povišico. Ali je vaš šef v pisarni ali vašega šefa ni v pisarni.
Georges Perec je na Slovenskem znan predvsem po svojih romanih (Stvari; Življenje, navodila za uporabo). Bil je član eksperimentalne skupine »matematikov in občasnih literatov ter literatov in občasnih matematikov« Oulipo; s formalnimi jezikovnimi postopki je zaznamovano tudi njegovo besedilo Povišica, ki ga je sprva napisal v enem samem stavku v drugi osebi ednine in brez ločil ter objavil leta 1968 z naslovom Umetnost in način, kako se obrniti na vodjo s prošnjo za povišanje plače. Naslednje leto ga je preoblikoval v radijsko partituro za šest glasov in še naslednje v gledališko igro, ki jo v zadnjih letih v francoskem gledališču ponovno igrajo z uspehom.
»Gre za nekakšno podjetje, firmo, ki se s časom, v nasprotju z nami, ki se vselej vrnemo na isto, razvije v velikansko podjetje, konzorcij, ki si ob spretnem odpuščanju zaposlenih, ki se mu po čudežu ognete, in ob priključitvi nekaterih drobnih konkurentov opomore in učvrsti položaj. Kaj dela ta družba, nikoli ne izvemo, verjetno nekaj proizvaja, nemara pa zgolj obrača kapital, še verjetneje najprej prvo, potem drugo. Tudi tega ne vemo, kaj dela protagonist igre, ki si navkljub grožnji z odpuščanjem še naprej prizadeva za povišico. Izvemo samo to, da je začel na dnu in napredoval do prvega asistenta vodje sektorja za medresorsko komuniciranje in izboljšavo delovne klime. To je pomenljiv naziv, saj nenavadno dobro (nenavadno zato, ker je bila igra napisana na začetku 60. let) spominja na opise služb, ki se jih v zadnjih letih označuje kot bulšihte,« Diana Koloini.
