Štirje ljudje, ki se odpravljajo na pot. Mladi so še, a vendar vsakdo izmed njih nosi svojo lastno zgodovino, lastne sanje in izkušnje, upanja in utvare. Na poti so, ljudje na svojih stezah po opustelem svetu. Brezdomci so, iščejo zatočišče, samo svoji zaporniki, brez orientacije, izčrpani. Njihova hoja se pogosto zdi brez vsakršnega smisla: kaj je njihov cilj? Sploh imajo kakšen cilj? Vztrajajo zaradi svojih spominov in svojih želja. Poleg tega pa je tu – proti vsem pričakovanjem, kljub konfliktom in tekmovalnosti – še vedno ta kljubovalna moč, ki izhaja iz empatije.
Plesna skupina Editta Braun predstavlja ekipo mladih umetnic in umetnikov v igri, za katero se zdi, kot da je padla izven časa. Slutiti je ozadje migracij, saj vzdušje spominja na vzhodne države, Balkan, Malo Azijo, v nedoločni preteklosti ali celo v prihodnosti, na neobljudeni celini. Vse se namreč dogaja pred impresivnimi slikami, vzetimi iz nagrajenega dokumentarca Nikolausa Geyrhalterja Homo Sapiens, odo človeštvu, kot je videti iz potencialnega scenarija prihodnosti, ki prikazujejo zapuščene industrijske pokrajine, sledi izginulih civilizacij, kjer je narava že zdavnaj ponovno prevzela glavno vlogo.
Editta Braun, obkrožena z umetniki in umetnicami iz Poljske, Slovenije, Mozambika, Avstrije, Francije in Nemčije, pošlje štiri ljudi na potovanje. Čeprav so ti ljudje očitno brezdomci, ne gre za migracijo: raziskujejo procese skupinske dinamike skupine ljudi, ki hodijo po apokaliptičnem svetu. In uspe jim, da se nihče ne izgubi.
»Melanholično čudovito umetniško delo, ki govori o lepoti, obžalovanju in strahu. […] Osupljiva plesna predstava, ki čudovito združuje vizualne in konceptualne vzorce, ki srce in razum odpirajo za sveža vprašanja o svetu in našem mestu v njem.« Mikkel A.P. Smith, pisatelj (Oslo)