Plesni fundamentalizem, ki ga v odprtem delu Ponedeljek ob devetih pred nami razgrinjata Andreja Rauch Podrzavnik in Jurij Konjar, razpoložljivost in radodarnost njunih tisoč gibkih teles, proizvodnja prostorske razvidnosti, strašljivo točni ritmi in vrhunska sposobnost improvizacijskega plesnega komponiranja so preprosto osupljivi. Jaka Šimenc se z njima pogovarja s svetlobnimi, Blaž Celarec pa z zvočnimi telesi. Prostor, čas in kinetična reliefnost sta nam redko jasneje razvidna.
Odprto delo štirih domačih vrhunskih umetnikov, ki delujejo na štirih umetniških področjih – ples, koreografija, oblikovanje svetlobe, glasba – je vselej naslovljeno po dnevu in uri izvedbe. Tako smo informirani o koreografski rabi stvarnega trenutka, v katerega vstopajo umetniki s plastmi svojih izjemnih izkušenj in veščin. Ponedeljek ob devetihje v domačem prostoru redek primer zrele plesno-koreografske in prostorsko-zvočne veščine. Izčiščenost njihovega početja je sublimna. Prostorske, časovne in telesne orientacije, ki nam jih umetniki zagotavljajo s kompozicijsko veščino in izjemnim dinamičnim spektrom, so brez balasta, zato nam je njihova umetniška snov dostopna v najčistejših oblikah. Pred nami se razprostre izjemna krajina plesnih, zvočnih in prostorskih teles, ki vstopajo v najrazličnejša razmerja. Zrak, ki se drgne ob njihova posamezna in skupna telesa dobi pred našimi očmi tisoč različnih tekstur, zaradi njihove gibalne golote pa lahko postanejo prevodniki njihovega plesa tudi gledalska telesa. V takih trenutkih si kot gledalec deležen občutka, da so se naše kinetične kože podrgnile druga ob drugo in da se tega do konca življenja ne da nasititi. Kot bi rekel Rilke: »Pred tem pogledom se ne moreš skriti./ Svoje življenje moraš spremeniti.«