Magdalena Reiter se v novem delu Ponaredki, odtisi in drugi vdori vrača k formi sola, kjer revidira in preizprašuje nekatere teme, s katerimi se je kot avtorica ukvarjala v zadnjih letih – od poskusa analize kolektivnega spomina v kontekstu vplivov vizualne in filmske ikonografije do referenčnega polja, v katerem se je oblikovala kot plesalka. Avtorica poudarja moč, pa tudi nasilje vizualnih podob in nestabilnost vplivov, ki zaznamujejo tako našo kolektivno zavest kot tudi njeno osebno ustvarjalno pot. Skozi telo v gibanju odpre dvojno razmerje in dialog z referenčnim poljem, kar vključuje tako spoštovanje kot tudi razčlenjevanje elementov do njihovega najelementarnejšega jedra.
Avtorica ustvarja koreografsko nadrealnost, ki je hkrati igriva in analitična, tako dobesedna kot metaforična, ter s tem odpira morda najbolj relevantno vprašanje svoje nove predstave – kaj je performativno telo v trenutku, ko stopi na oder, in koliko je mogoče pobegniti od meja lastne reprodukcije.
