Rastoči prepad med bogatimi in revnimi, beg pred realnostjo v užitek, boleča izkušnja vojne, grožnja naci-fašizma.
Evropa v 20. letih 20. stoletja.
Rastoči prepad med bogatimi in revnimi, beg pred realnostjo v užitek, boleča izkušnja vojne, grožnja naci-fašizma.
Evropa danes.
Ernst Toller je dramo Hinkemann napisal v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, na pogorišču zatrte levičarske vstaje in v družbi, ki jo je prevevala nezmožnost enakosti v novem svetu ter temen oblak rastoče politike sovraštva in populizma.
Njegov tekst sto let kasneje z enako ostrino zareže v sodobno klavstrofobično družbo, ki se vse bolj obrača v globalno skrajno desnico. Na eni strani smo priča ekstremnim desničarskim politikam strank, na katere sredinsko-leve politične opcije v pomanjkanju idej, kako zaustaviti populizem, odgovarjajo z žicami ekstremnega centra. Na drugi strani se množijo dnevni mikrofašizmi vsakega izmed nas, od tistih bolj aktivnih potez do nezmožnosti upora in solidarnosti, ko se iz središč družbe potiska neželene populacije; uporabnike drog, seksualne delavce, berače, brezdomce, migrante, revne in vse ostale, ki ne pašejo v bleščečo kuliso kapitalistične zgodbe o uspehu.
V teh razmerah nemoči odgovornost za spremembe prepuščamo politikom vseh vrst. Zato, da se ne rabimo soočiti z lastnim obupom, aktivno zavračamo možnost resničnih sprememb, utopije, prevrata. V resignaciji iščemo ugodje, tudi ugodje tega, da lahko z malimi angažiranimi dejanji opravičimo lastno neaktivnost.
Na tej točki se odpre vprašanje, kakšno vlogo lahko danes igra sodobno (angažirano) gledališče? Je mogoče spektakel kritizirati z njegovim lastnim orodjem? Je angažirano gledališče zgolj metoda pranja lastne vesti? Je znotraj teatra mogoče sproducirati gesto resničnega soočenja z neznostnostjo situacije okoli nas? Je gledališče lahko orodje, skozi katerega postanemo akterji in ne le opazovalci lastnih življenj?
Marko Čeh se v gledališki postavitvi Podgane ponovno vrača k tekstu, ki ga je enkrat že uprizoril. V tokratni postavitvi scenografija izpod rok priznanih vizualnih umetnikov postane protagonist dogajanja, igralci pa bio-mehanične izpeljanke simbolične ujetosti v svet, iz katerega ni izhoda. Groteskna otopelost sveta gledalca sili v lažni privid udobja in hkrati h kriku, ki se ga nikoli zares ne sliši.
Gledališka postavitev, ki preči meje gledališča in prehaja v vizualni svet, ne pušča prostora za beg od temeljnega vprašanja: smo sposobni ne le misliti utopijo, temveč jo tudi živeti? Gesta je namreč jasna: v svetu, kjer se z njegovo pogubnostjo nismo sposobni soočiti, smo vsi pač lahko le nezaželena populacija. Podgane.
