Po Triu A

Hrvaška koreografinja iz Amsterdama Andrea Božić v svojem delu Po Triu A uporabi kanonično plesno delo Yvonne Rainer, za katerega je težko reči, ali je to koreografija ali zgolj njen fragment (delec), trio ali solo, plesna partitura ali vsota vseh njenih različnih utelešenj in realizacij, realizacij v različnih medijih, koreografski potaknjenec, ki se je doslej znašel v celi vrsti različnih umetniških, družbenih in političnih situacij in kontekstov, oziroma najreprezentativnejši destilat ameriškega postmodernega plesa. V resnici vse to in še več. Trio A je nekaj, kar vztraja. Resnični mnoštveni ali serialni primerek plesnega ali koreografskega dela v najširšem pomenu te besede. Po Triu A, kot pravi avtorica, ni rekonstrukcija, temveč dialog, v katerem naslavlja pojem rabe, prenosa in kopiranja kot neposredno odvisnega od specifičnega konteksta, v katerem gostuje, in zato negotovega, spremenljivega, pregibnega. Več kot petdeset let po nastanku Trio A vstopi v plesno delo Andree Božić, vendar tokrat z novimi tehnologijami, ki jih je Rainerjeva nenazadnje začela uporabljati prav v času njihovega nastanka.