Večna ljubezenska zgodba o Pepelki in njenem princu, odeta v pravljični baletni spektakel.
Če bi Prokofjevovo ustvarjanje glasbene podlage baleta Pepelka na libreto Nikolaja Volkova v času druge svetovne vojne lahko razumeli kot svojevrstni beg iz realnosti, pa je glasbena podoba baleta daleč od neproblematične "sladkobnosti" in plehke sentimentalnosti. Iskanje dramaturško učinkovitih plesnih preobratov, pogojenih z napetim lokom glasbene dramaturgije, je Prokofjeva vodilo v tesno prepletanje sodobnih prvin z že "preverjenimi" simetričnimi formami, ki jih je uvedla tradicija klasičnega (romantičnega) baleta. Rezultat tako nikakor ni bila lahkotna glasba, ki bi otroke in tudi odrasle pospremila v sladki sen, ampak s temačnimi podtoni razbrazdana glasbena podoba, ki gledalcu nesramežljivo naslika tudi mračne plati zgodbo o siroti Pepelki, ki ji po življenju strežejo zlobna mačeha in nagajivi sestri.
Nova produkcija baleta Pepelka pod vodstvom mednarodno priznanega koreografa Jean-Christopha Maillota je pravcati baletni spektakel. Maillot se kot veliki poznavalec klasičnega baleta opira na samo srž baletne konvencije, ki pa jo prepleta in nadgrajuje s sodobnejšimi in obenem tudi virtuoznimi plesnimi figurami. Mailloteva Pepelka tako pleše bosa, kajti njen simbol ni kristalni čeveljček, temveč naravno – svobodno stopalo, ki je posuto z zlatim prahom sanj ter za sabo pušča sijočo sled domišljije in srečnih pravljičnih koncev.
