Pasje življenje

Za Dašenko je življenje še najbolj pasje takrat, ko ji človeška noga stopi na rep. Je pa bilo v času pred drugo svetovno vojno pasje za tistega, ki se je naraščajoči sili ideologije postavil po robu. Igriv Čapkov jezik je prenesen v dadaistične podobe škatel za čevlje in njihove vsebine predmetov, ki vedno znova obudijo pisateljev spomin in njegove strahove. Predmetno gledališče je nadgrajeno z živim ustvarjanjem glasbe iz naključnih zvokov, ki jih Solce vedno na presenetljiv kombinira v glasbene vložke. Glas Čapkovega prijatelja Jana Masaryka, ki poroča iz izgnanstva, se prepleta s podpihovanjem nacističnih medijev. Ameriški predsednik, kot plišasti medvedek, holokavst pa je zavit v tragikomediji kenguruja, ki hoče na počitnice. Na tak način postanemo priča kontrastu med liričnim odnosom do majhnega, naivnega, kosmatega ter hreščanjem medijev, ki vedno znova v imenu resnice vsiljujejo svoje dogme.