Pas de deux

Delo Raimunda Hogheja, enega prepoznavnejših sodobnih evropskih umetnikov ter izjemnega nemškega plesalca in koreografa, skupaj z ravno tako izvrstnim japonskim plesalcem Takashijem Uenotom, presega tradicionalno baletno formo. Njun Pas de deux je prepletanje dveh nasprotnih si svetov, tradicij in kultur. Ueno je klasično izobražen plesalec, medtem ko Hoghe s svojo grbo ne ustreza najbolj naši predstavi o tem, kako naj bi telo plesalca izgledalo, in s tem izziva naš odnos do normativnosti. Hoghe se premika zadržano in skrbno, mirno, vendar temperamentno, vsaka kretnja je brezhibna in polna dramatičnosti. Ueno je gibčen in nežen, sposoben v enem trenutku prostodušno skočiti in v naslednjem z rokami risati delikatne vzorce. Skozi predstavo ves čas gradita dialog o podobnostih in različnostih, med drugim tudi med Japonsko in Evropo, ter odnos med dvema človekoma – včasih sta odsev drug drugega, drugič spet ne. Dvojnost, različnost, simetrija in hkrati kontrast, fizična manifestacija intimnosti med parom, ki nas zagotovo osupne. Ideja, ki izhaja iz predstave, je ideja o komunikaciji in premostitvi vrzeli etnične, nacionalne pripadnosti, spola ali seksualnosti. Še bolj kot v drugih Hoghejevih delih je ključnega pomena glasba, polna emocij in spominov, od klasične do zahodne pop glasbe. Vsaka minuta dvourne predstave, naj si bo le podaljšana tišina ali stilizirana teatralnost, prispeva k transu podobnemu občutku, ki ga predstava pusti v nas.


O režiserju
Raimund Hoghe se je rodil v Wuppertalu v Nemčiji. Nekdaj pisatelj in novinar je na začetku svoje kariere delal za nemški časopis Die Zeit. Pisal je portrete različnih posameznikov, od tistih na robu družbe do onih z estrade, ki so bili kasneje objavljeni v več knjigah. Leta 1979 je napisal reportažo o koreografinji Pini Bausch, čemur je sledilo desetletno sodelovanje z Bauschinim priznanim plesnim gledališčem Tanztheater Wuppertal, v katerem je Hoghe delal kot dramaturg. Leta 1989 je pričel ustvarjati gledališka dela za številne igralce in plesalce, leta 1992 pa se je začelo dolgoletno sodelovanje z Lucom Giacomom Schultejem, s katerim tesno sodeluje še danes. Svoje telo se je odločil postaviti na oder leta 1994 s solom Meinwärts, ki ga je kasneje skupaj z deloma Chambre séparée (1997) in Another Dream (2000) oblikoval v trilogijo o 20. stoletju. Povod za mnoga njegova skupinska dela je bilo zanimanje za ikonske klasične partiture. Ustvaril je veliko plesnih del in deloval na televizijskih projektih. Poleg številnih drugih vplivov, na primer japonskega gledališča in rituala, določa razna njegova dela predvsem zanimanje za fotografijo in vizualne umetnosti. Predstavljena so bila po vsej Evropi, v Avstraliji, na Japonskem in v ZDA. Zanje je prejel številne eminentne nagrade, med drugimi francosko Prix de la Critique leta 2006 in nagrado plesalca leta 2008 v reviji Tanz.