Nekaj se dogaja, pa kaj zato? Nič resnega, seveda, si mislijo otroci sonca. Skupine nepozabno in tragikomično površnih meščanov ne skrbi niti kolera, ki jih obkroža, niti oddaljeno – ali bližnje? – grmenje topov. Tipični odgovor družbe, ki ji ne uspe dojeti nevarnosti, ker se ji ne uspe spremeniti. Ukvarjajo se s smešnimi ljubeznimi, ne da bi se zavedali resničnosti okrog sebe. Ujetniki sveta, ki ga ne razumejo, ujetniki svojih »neumnih« problemov, svoje tragikomične usode.
Junakinje in junaki drame Otroci sonca se radi prepuščajo vizijam prihodnosti. Kot epigoni romantičnih zanosov nekega Idiota tudi oni verjamejo, da bo lepota rešila svet, poleg umetnosti, razuma, napredka, le da je njihovo razumevanje teh pojmov veliko manj premišljeno od tistega, kar je imel v mislih knez Miškin. Kot dediči razsvetljenstva pridigajo o tem, da šele razum lahko poraja dobroto in poštenost, in človek je »šele takrat človek, kadar je razumen«, da pa je lahko takšen, mora podpirati znanstveni napredek. Predvsem se zdijo njihove predstave plitke, sploh ko vzvišeni ideali trčijo ob resničnost svojega okolja: zatemnjeni, zatohli prostori, po katerih se vali (potencialno strupen) dim neuspelih kemičnih poskusov, kjer kraljuje temno, okorno pohištvo, stene polnijo portreti znanstvenikov, mir pa prekinjajo vdori služinčadi, neotesanih obrtnikov in vsiljivih podjetnikov. Dejstvo, da se medtem v ozadju širi kolera, pa se jih sploh ne tiče. Nič čudnega, da tukajšnji malomeščani sanjajo o soncu, ko pa ne zapuščajo hodnikov svojega malega slonokoščenega stolpa.
Ana Geršak, Vizionar – Ikar in človek zver (odlomek)
