Kamorkoli gremo, vzamemo svoje zgodbe s seboj – no, če si zgodbe ne vzamejo nas. Skupaj puščamo sledi – včasih so to uhojene poti, drugič odseki zgodb, ki jih ne morem več nositi, včasih pa kupi smeti. V nove svetove zakorakamo polni zgodb, ki definirajo našo zgodovino in nas same. Naše zgodbe prepredajo vsakdan, rastejo iz dreves, plazijo se pod posteljami, dišijo iz skodelice juhe. Ogromno zgodb ne vidimo – ogromno pa jih slutimo. A katera zgodba bo preživela? Čigava ne bo nikoli videna?
In čez 20 000 let mogoče bo prišel arheolog izkopavat ostanke naših življenj. Čez in čez bo razprostrl pokrajino in preiskal vsako njeno gubo – da bi si le dokazal, da ima vse svoj namen. Da bi osmislil svoj nesmisel, da bi spisal svojo zgodbo. Da bi fosil njegove zgodbe ostal nedotaknjen, zamrznjen v času.
In čez 20 000 let mogoče …
