Koreografski opus Amande Piña, ki nastaja predvsem v sodelovanju z Danielom Zimmermanom in drugimi priložnostnimi sodelavci, je močno določen s koreografinjino izobrazbo, saj je Piñova antropologinja in hkrati koreografinja. Verjetno je sodobna antropologija v svojih metodologijah eno najbolj ustvarjalnih, domiselnih, kolaborativnih in striktnih področij sodobne humanistike, saj zelo resno jemlje dejstvo, da se ukvarja z ljudmi, skupnostmi, človeškimi situacijami in njihovimi gradivi. To se nemara vidi tudi v delu Amande Piña, ki pravi: »Menim, da lahko na plese gledamo kot na sestavni del človeškega rezervoarja gibov in odnosov onkraj govorjenega ali pisnega jezika.«
Ogrožena človeška gibanja II: Ples in upor (2016) se osredotoča na plese, ki so jih antropologi v preteklem stoletju uvrščali med rituale. Avtorja sta jih odkrila v arhivih etnografskih muzejev, v različnih zbirkah in knjižnicah po Evropi. Med njimi ples battere s pacifiškega atola Tabiteuea (Gilbertovi otoki, Kiribati), metuljev ples indijanskega plemena Navajo iz Arizone v Združenih državah Amerike, ognjeni ples ljudstva Sakuddei z indonezijskega otoka Siberut idr. Po analogiji s postopkom nalaganja vsebin z interneta na računalnik (download), so tudi ustvarjalci predstave plese naložili v telesa štirih plesalk.
Predstava je umeščena v spreminjajoči se svetlobni, zvočni in video ambient, ki ustvari intenzivno scensko izkušnjo, zanima pa jo možnost upora telesa proti sodobni invazivnosti neoliberalne tržne ekonomije, povečani privatizaciji in izginjanju naravnih virov. Upor, ki ga Ogrožena človeška gibanja II: Ples in upor ponuja kot legitimno možnost, je ples kot sredstvo in cilj druženja, način, kako je mogoče biti skupaj. Avtorja predstavo razumeta kot živo bitje, zato se na svojih različnih poteh spreminja in vključuje vsakokratne lokalne sodelavce, ki jo pomagajo vzdrževati z duhom in ekonomijo urbanega gostitelja.
Decembra 2014 sta Amanda Piña in Daniel Zimmerman v Kinu Šiška gostovala s projektom WAR (2014), v katerem sta se odločila raziskati polinezijske plesne oblike, ki so jih v osemdesetih in devetdesetih rekonstruirali in razvijali na Velikonočnem otoku (Rapa Nui) – med drugim hoko, znani vojni ples tamkajšnje kulture. Projekt WAR se je ukvarjal z delitvijo umetnosti na sodobno in tradicionalno, pri čemer ju je zanimalo, kako ta delitev lahko spregovori o umetnosti kot o podaljšku kolonialnih odnosov.
Leta 2015 sta začela z dolgoročnim raziskovalnim projektom Ogrožena človeška gibanja, med katere se uvršča tudi predstava Ples in upor. V tem serijskem projektu se osredotočata na tradicionalne gibalne prakse manj vidnih (neevropskih) kultur in skupnosti. Njune raziskave se v tem ciklusu pretvarjajo v predstave, delavnice, instalacije, publikacije in izčrpen spletni arhiv, z njimi pa si prizadevata ogrožene gibalne prakse z različnimi metodami rekonstruirati, rekontekstualizirati in resemiotizirati ter jim zagotoviti mesto znotraj umetniškega konteksta, ki jih praviloma ni pripravljen zgodoviniti. Z njunim multidisciplinarnim raziskovalnim pristopom hkrati širita obseg tega, kar se v sodobnem plesu tradicionalno razume kot sodobno plesno ali koreografsko delo.