Oblike razdalje

Različnim fazam odtujenosti,  ki jih opredeljuje občutje odsotne prisotnosti kot inherentnega stanja sodobnega človeka, se po drugi strani upira človekovo upanje, iskanje pripadnosti in nenehni poskusi grajenja novega momenta sedanjosti. Mehanizem spomina določa fragmentiranost slik, podob, ki se utelešajo in znova zginevajo kot pretekli izseki samih sebe. Odnose nadomestitve, zamenjave ali projekcije (na) drugega zapolnjujejo razpoke v fragmentiranem času, suspendiranem med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Čas in dogodek sta razcepljena, posameznik (p)ostaja tujec v lastnem okolju, gledališče pa kot »prostor od nikogar« zgolj oblika razdalje.