Avtorski projekt O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni si jemlje za osnovo izbor dvanajstih kratkih zgodb Raymonda Carverja. Zgodbe obsegajo vsa obdobja avtorjevega nekaj več kot desetletnega opusa, dve je posebej za to priložnost prevedla Irena Duša. Krstna uprizoritev priredbe raziskuje format dramskega gledališča in razsežnosti, ki jih to gledališče lahko dosega v kontekstu sodobnih uprizoritvenih umetnosti. Obenem si želi na vsebinski ravni ohraniti stik, ki nastane ob srečanju mladih ustvarjalcev z literarnim velikanom, kakršen je Raymond Carver in premišljanju teme, kakršna je ljubezen. Atraktivno domišljeno krstno uprizoritev odlikuje tudi sodelovanje med različnimi generacijami gledaliških ustvarjalcev.
Naslovno vprašanje uprizoritve, ki ga zastavlja Raymond Carver v eni svojih morda najslavnejših kratkih zgodb, je pomembno, čeprav se morda zdi neodgovorljivo. Njegova moč se odraža, če ne drugje, v tem, da je fraza prešla v javno rabo kot stalna besedna zveza. O čem točno govori »ameriški Čehov«, ko slika svoje pokrajine umazanega realizma? Njegove figure, bolj obrisi ali ostanki kot dejanski ljudje, se umeščajo na brezčasne verande, čakajoč vzhod (ameriških) sanj. Njihove zgodbe vedno znova trčijo na ta neubesedljivi trenutek, ko bi vse lahko bilo, ampak ni. Ravno v tem zastaja dih carverjanskega človeka, tu se nahajajo njegovi premolki. Ko skuša spregovoriti o svojih stiskah, tegobah, radostih, a ostane le pri tem, da čustva iz njega kapljajo sporadično, kakor se preliva alkohol iz kozarcev in cigaretni ogorki iz pepelnikov. Vedno znova premagan hodi skozi svoje življenje zavedajoč se resnice, da nima »na kaj trčiti«. Čemu naj bi sploh nazdravil, če po bontonu tega niti ne sme?
V tem smislu se s Carverjevo kratko prozo srečuje generacija mladih gledaliških ustvarjalcev. Mestoma naivno, občasno cinično, a vseskozi z bojevitim zavedanjem, da obstajata beseda ali dve, ki ju lahko dodamo temu velikanu ameriške literature. Tako se ob preigravanju osrednjega motiva ljubezni odvija tudi preizpraševanje medija dramskega gledališča in razsežnosti, ki jih ponuja to igrišče. Če Raymond Carver govori o neki drugi generaciji, na metagledališki ravni torej o generaciji že vzpostavljenih gledaliških ustvarjalcev, se ravno v stiku mladih ustvarjalcev z njo rojeva to, čemur bi želeli nazdraviti, ko govorimo, kot da vemo, o čem govorimo, ko govorimo o gledališču.
O Raymondu Carverju
Ameriški pisatelj in pesnik Raymond Carver je v veliki meri zaslužen za revitalizacijo ameriške kratke proze v osemdesetih. Carver v svojem jeziku ostaja neizprosen in to pričakuje tudi od svojih bralcev, zahteva preizpraševanje naših prepričanj, banalosti čustvovanja, bolečine strahov in izpodbija suverenost našega predajanja. Carverjeva proza omogoča, da se soočimo s trenutki in dogodki junakov, ki so mislili, da vedo, o čem govorijo. Mi sami iščemo skoznje odgovore prek vsega, kar smo izkusili, kar smo pozabili in česar se želimo spominjati. Kot nemi pričevalci nastajajočih in izginjajočih ljubezni bi radi opazovali svet okrog nas. Nasilen, strašljiv, pretresljiv svet, ki nam vrne pogled in se nekega soparnega večera sam posede na verando pred hišo s kozarcem džina in ledenih kock ter opazuje nas. V nas išče nekaj človeškega, nekaj ljubeznivega.
Zgodbe obsegajo vsa obdobja avtorjevega nekaj več kot desetletnega opusa. Carverjeve kratke zgodbe se praviloma osredotočajo na stik dveh oseb, moškega in ženske, ki se bližata navidezni prelomnici, za katero pa se zdi, da nikoli ne bo zares prišla. Njegovi zaljubljenci niso idealizirani, pogosto se utapljajo v hladnih alkoholnih pijačah in ogrinjajo v cigaretni dim. Njihove ljubezni so brez izjeme nepopolne, črepinje neke večje vseobsegajoče ljubezni, ki se zdi za Carverjeve like – kot tudi za ustvarjalce tokratne priredbe – nedoločljiva in popolnoma nedosegljiva. V njegovih zgodbah so ljudje nasilni, vulgarni, delujejo nepremišljeno, zato pogosto nehote prizadenejo ravno tiste, ki so jim najbolj ljubi. Skozi te razpoke, v katerih se skriva esenca Carverjevega pisanja, se črke počasi približujejo nam in na papirju postajajo vedno bolj take, kakršni smo mi, le da si tega morda še nočemo priznati.
