Med gibalcema tokrat malo manj običajna kombinacija, med glasbenikoma rojenje že preizkušenega, h kateremu se bo najbrž dodal tudi igralski glas.
ŽIGA JENKO je tistim, ki spremljajo dogajanje na naši podtalni sceni, znan že od sredine devetdesetih let. Bil je karizmatični frontman pri Rhythm Thieves, kasneje pri Crazed Farmers in oOo. Če grobo analiziramo njegov glasbeni razvoj, opazimo, da gre vseskozi za obrobne in glasne muzike. A da se z leti oddaljuje od žanrskih konvencij k muziciranju, ki bolj kot na strukturo stavi na spontanost in drvenje v tukajinzdaj, brez spon in tabujev. Ostale so zgolj reminiscence punk rocka ali, če pogledamo drugače: ostala je esenca, močna surova zvočna energija. Njegovo vokalno improviziranje – v katerem je zaenkrat blažen med ženami – pa ga kaže v še subtilnejši luči. Hkrati igriv in smrtno resen, čuječ in neposlušen. Oznaka za edinega predstavnika »moške kvote« v slovenskem bazenčku impro vokaliziranja je pravzaprav pogojna, saj njegova raba glasu – prav je in spodobi se – preči spolne predznake in uspešno zdrma poslušalkino-poslušalčevo predstavo o »moškem petju«.
VID DRAŠLER je tolkalec in skladatelj (Oholo!). V zadnjih dvajsetih letih smo ga poslušali v kar nekaj žanrsko raznovrstnih zasedbah: od zgodnejše rokerske: Malik; jazz rokerske: Zmajev rep; jazzovske: Balžalorsky-Drašler trio; free jazzovske: Drašler-Karlovčec-Drašler trio (prvi Slovenski free jazz trio?!) do šansonjerske: Orkestrada in še in še. Kot zelo prilagodljiv in rahločuten bobnar z ogromnim rezervoarjem zmožnosti je sodeloval tudi pri več gledaliških projektih. Je ena glavnih gonilnih sil domače impro scene tako v glasbenem kot tudi organizacijskem smislu. Njegovo muziciranje, kaljeno pri Kavčiču in Gromu, diha in gori. Je velik poznavalec jazzovskih in improviziranih muzik in hkrati garač, zaradi kakršnih drži pregovor, da vaja dela mojstra. Hkratno obvladovanje barvitih zvenskih podrobnosti in ohranjanje pozornosti na celotno sliko, zmožnost abstraktnega drobljenja in čvrstega gruva niso ostali neopaženi niti v tujini. Izdal je že album z britanskim klarinetistom Tomom Jacksonom in nedavno z italiansko-slovenskim triom Odbo Oqpo. V letošnjem letu se je pridružil tudi triu Svojat. Z Žigo Jenkom (skupaj z Ivom Podržajem) sodeluje v triu Roj le treh, no tokrat Roj le dveh!
ANA STEGNAR je slovenska plesalka, koreografinja in pedagoginja, ki živi in dela v Belgiji. Plesati je začela na oddelku za izrazni ples, se izobraževala najprej na tečajih v Ljubljani, nato pa na francoski šoli CNDC d’Angers. V devedesetih je plesala v belgijski skupini Ultima Vez Wima Vandekeybusa, potem pa študirala Odrske umetnosti na UCL. Naslednijh 10 let je koreografirala plesno-gledališke predstave v dvojcu s slepim plesalcem Saïdom Gharbijem, Skok v skodelico čaja in Žeja smo lahko videli tudi v Ljubljani. Že vrsto let uči ples in gib na različnih institucijah, zavodih in studiih. Od leta 2008 se pri tem izrazito opira na tehniko Skinner Releasing.
BLAŽ ŠEF je igralec, performer ter občasno bralec in pevec. Na ljubljanski AGRFT je diplomiral leta 2010 in se še istega leta zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču. Obenem sodeluje z mnogimi institucionalnimi in neinstitucionalnimi umetniškimi zavodi in društvi, predvsem v Ljubljani (ŠKUC, Glej, Plesni Teater Ljubljana, Bunker, Mini teater, Klovnbuf, RTV Slovenija, Cankarjev dom, SNG Opera in balet Ljubljana itn.). Med leti 2006 in 2016 je bil sodelavec Spominskega središča Hermana Potočnika Noordunga in Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v Vitanju. Je soustanovitelj umetniških zavodov Avgus in Ignor.
Ana in Blaž bi se v neki drugačni konstelaciji gotovo poznala in delala skupaj. Zbližuje ju neumorna vitalna energija, poglobljena pozornost in vedoželjnost, fizična predanost in visoka disciplina, pa premikanje meja svojih področij dela. A ju ločujejo geografske razdalje, zato sta lahko razvila le oddaljeno in spoštljivo medsebojno občudovanje. Tista vrsta razlik, ki se k temu dodaja, bo ob srečanju najbrž priložnost za čudenje in korake v neznano.