Član zasedbe En–Knap, Mattia Cason bo znova uprizoril solo performativ, ki se umešča na presečišče plesa, filma in dolgoročne antropološke študije nastaja v sodelovanju z Alessandrom Contejem in Muhammadom ‘Abd al-Mun’imom. Trojec je nastopil na malem morju manjših festivalov in v odročnih kulturnih kontekstih, povečini robnih krajih države - marginah regije. Predstava je zaživela v obliki majhnih terenskih akcij, kjer pa je učinkovito dosegala to, kar si je zadala - postati močna diskurzivna intervencija.
Na poteh Evrope (2023) je prvi možni prevod besedila, ki ima dva naslova, dva avtorja, dve povsem različni zgodbi, a je v resnici eno samo. Prvič, gre za sirski rokopis iz 15. stoletja, ki se osredinja na pustolovščine Aleksandra Velikega v Afriki in Aziji. Drugič, gre za bolj sodobni roman sirskega begunca, ki je ubesedil svoje tvegano potovanje od Alepa do Ljubljane. Predstava, ki prevaja vse to gradivo v gibanje in podobe, je nekakšen poskus ‘Kinoteatra’, najbolje jo opiše prav ta izraz.
Če obstaja en koncept, ki se ujema s ‘civilizacijo’, je to gotovo ‘nelagodje’. ’Civilizacija in njena nelagodja’, kot namiguje eno ključnih besedil te ’civilizacije’. Naslov je prevod, kot da bi hotel povedati, da je civilizacija krpanka različnih kultur, selitev idej, običajev, vrednot in ritualov, njihovih prenosov in preslikav. In vendar se zdi, kot da civilizacija ’potrebuje’ ’drugega’, zamišljene ali namišljene razlike in predsodke, da bi sama bila zamišljena ali namišljena skupnost in enotnost. Zdi se, da ’potrebuje’ korenine. In meje. In ograje. In zidove. In ko bi, namesto da bi se oklepala korenin, sledila potem?
