Mojca, ne jezi se

Performans Marcela Duchampa z Evo Babitz, ki ga je dokumentiral Julian Wasser, je bil uprizorjen v Pasadena Museum of Art leta 1963 ob retrospektivni razstavi M. Duchampa. Performans, bolj znan kot Igra šaha z golo modelko, je buril duhove že od časa nastanka. Petja Grafenauer, Simon Macuh in Zoran Srdić Janežič so si ga zamislili v malce spremenjeni obliki  –  tokrat z namizno igro človek ne jezi se.

Družbenokritični poudarek performansa se navezuje na moralizirajočo noto ljubljanske mestne svetnice, ki je v lanskem letu dvakrat napadla kulturne institucije glede razkazovanja golih, polgolih oz. razkritih  ženskih teles in ji je performans Mojca ne jezi se tudi posvečen.

V performansu se glede na Duchampovega vloge preobrnejo: pozicijo moči sedaj predstavlja ženska, ne priviligirani beli moški umetnik, ki kot avtor z vzvodi nadzora diktira situacijo. Nagota kiparjev ob oblečeni kuratorki ponuja v premislek tudi upodabljanje in uprizarjanje moške golote in izziva dvolično konvencionalno prepričanje o tem, kam sodi in kam ne sodi (ženska) nagota. Tu ni transformacije od dejanskega (nagota, prikrajšanost za oblačila) k idealu (golota), t.j. v idealno umetniško obliko, ki je gradila žanr akta zahodne tradicije, danes pa neovirano in brez ugovorov političnih elit ostaja v službi reklamnih oglasov in še česa. Ne, to je dejanska in resnična nagota, skozi katero trije nastopajoči  zavzemajo držo zagovarjanja umetnosti, v okviru katere je bila ženska golota v Sloveniji v letošnjem letu že večkrat javno obsojena.

***
Dr. Petja Grafenauer (1976, Ljubljana)  je kuratorka, publicistka, urednica in predavateljica, ki je v letu 2013 zaposlena kot kustosinja v MGML v Ljubljani. Ukvarja se predvsem s sodobnim slikarstvom in konstrukcijo diskurza v sodobni umetnosti. Med letoma 2005 in 2006 je vodila kulturno redakcijo Radia Študent, od leta 2007 do 2009 je bila kuratorka Galerije Ganes Pratt v Ljubljani. Od leta 2005 predava zgodovino sodobne umetnosti na Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici. Redno sodeluje z SCCA-Ljubljana in je sourednica revije Likovne besede. Leta 2008 je izšla njena monografija Aleksij Kobal, leta 2010 pa je uredila knjigo Avtentični interes (izbrani zapisi Zdenke Badovinac). Kot kuratorka je sodelovala pri projektih Nove tendence (UGM, 2010), Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje (MGLC, 2010), 28. grafični bienale: Matrica: nestabilna realnost: 6 opic, 300 kuvert in 1 ljubezen: “Nepopolno kot vedno” (2009) in 16. slovenska kiparska razstava (2012). V letu 2013 samostojno pripravlja še razstavo Ignacija Uriarteja v Galeriji ŠKUC in razstavo Igorja Eškinje v Galeriji Alkatraz.

Zoran Srdić Janežič (v koprodukciji z Zavodom GULAG), kipar (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Ljubljana), vizualni umetnik in lutkar, deluje na področju sodobne umetnosti: performansa, kiparstva, risbe, grafike in knjige umetnika. V svojem delu ga zanima predvsem humor, ki ga uporablja, da poudari nevralgična mesta v našem vsakdanjem življenju in svetovnih trendih. Pogosto uporablja teoretične koncepte sodobnih filozofov na področju vizualne umetnosti. Kot performerja ga zanimajo javne skulpture in njihove funkcije v javnem prostoru (Javni kipi, 2011), body art (estetizacija, gnusnost in mitizacija telesa, Corpus Indeterminata, 2010) in javne intervencije (Javna branja, 2011–v teku). Zaposlen je kot oblikovalec lutk v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Njegova dela so bila razstavljena na 14 samostojnih in 32 skupinskih razstavah v Sloveniji. Razstavlja tudi v tujini, je ustanovitelj mednarodnega kiparskega festivala Metamorfoze, s sodelavci umetniki je ustanovil Modri krog (organiziranje razstav od leta 1999), ki je predhodnik umetniške skupine Gulag intervencije.
http://gulag.si/

Simon Macuh (1971, Celje) je končal Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (akademski kipar) in Filozofsko fakulteto v Ljubljani (univerzitetni diplomirani filozof) ter je samozaposlen v kulturi. Deluje na področjih performansa, kiparstva, videa ter interakcije med prakso in teorijo. Formalno in vsebinsko raziskuje družbene odnose, tako da se izrazito posveča delu znotraj skupin ali se povezuje s posamezniki in skupinami. Svoje delo vidi kot gradnjo socialne skulpture, ki se od primera do primera začasno manifestira v javnih ali zasebnih prostorih. To povezovanje življenja in dela beleži v različnih medijih, s katerimi eksperimentira.