Članica igralskega ansambla SNG Drame Ljubljana Nina Ivanišin raziskuje informans kot hibrid med informacijo in performansom ali predavanjem in performansom. Avtorica projekt opiše kot plod svojih osebnih razmislekov o preteklosti gledališča in potrebi po artikulaciji dosedanjih dognanj in artikulaciji novih vprašanj, pri čemer gre predvsem za preizkus same sebe. S tem informansom se hkrati začenja tudi konceptualna prenova programske platforme Drama Laboratorij, ki je nastal iz želje in potrebe po prostoru za eksperimentalne oblike gledališkega izraza.
Nina Ivanišin o projektu Moj prvi informans z delovnim naslovom Sea Wall
Informans kot hibrid med informacijo in performansom ali predavanjem in performansom
Na primer: Trisha Brown Informance, Jacob's Pillow Dance 1986
Tovrstno razlago sicer uporabljajo v glasbi (se mi zdi pogostejša kot kje drugje): »A performance intended to be both educational and entertaining; especially a musical concert which includes an informative talk about the piece or instruments being played.« Lexico.com
Zasledila sem, da nekje za izraz »informans« uporabljajo tudi definicijo »informal performance«, in ta mi je mogoče še najljubša. V luči raziskovanja, odkrivanja in spoznavanja narave sveta – vsaj tako jaz razumem gledališče in gledališko igro – INFOrmal perfoRMANCE najlepše proslavlja to moje razumevanje in najbolje opiše moj projekt. Končna oblika bo mogoče malo bolj groba ali robata, brez umetelnosti, ampak to samo zato, da se izognemo kakršnikoli zlaganosti.
Tri dokumentarne zgodbe treh oseb, od katerih ni nobena ne igralka ne igralec, so me prevzele do te mere, da sem se namenila raziskovati načine pripovedovanja. Kaj je potrebno, da samo z besedami opišemo in orišemo neko zadevo, dogodek, spomin, misel, če hočete, tako živo, da beseda postane meso, da lahko poslušalec vstopi v to zadevo, dogodek, spomin, misel, če hočete. Da dve – druga drugi sicer tuji – domišljiji ustvarita skupen imaginarni prostor, ki ima svoje življenje. In to brez vizualne komponente. Raziskujem in strašno me zanima, ali je to mogoče samo pri dokumentarnih izpovedih, ko so pripovedovalci tudi lastniki pripovedovanih zadev, ali tudi v igralski obravnavi konvencionalnega dramskega besedila. Najbrž oziroma gotovo je odgovor večine absolutno na strani igralčeve obravnave konvencionalnega dramskega besedila, saj kaj pa je gledališka ali igra nasploh drugega kot prepričljivo podajanje tujih vsebin. V resnici gre za komaj zaznavne nianse, ki pa so ključnega pomena v pričujoči raziskavi. Ta se namreč ne zanaša samo in zgolj na igralčev talent, poskuša razumeti naravo pripovedi. To je prvi poskus, prvi korak, prvi drobec. V mislih imam pa velikanski mozaik. Moja pričakovanja so prevelika, tolikšna, da jemljejo sapo, ampak potem se spomnim, da je to šele prvi informans, in si rečem: »Le pogumno naprej!«
