Nadežda Moser, protagonistka romana Mazohistka, dvakrat izgubi svoj glas – a tudi takrat, ko govori, njen glas ne šteje. Bralci romana smo posvečeni v njene misli, delno jih je deležen tudi sam Freud, ki jo sprejme kot pacientko. Zagotovo jih ni deležen njen mož, Maximillian, s katerim je ujeta v zakon, ki je pasivno peklenski, v plamenih, a ne strasti – celotno Nadeždino življenje je počasno izgorevanje v vlogi ženske, ki ji jo je pripisala zgodovina, tista zgodovina, na katero je danes tako moderno pogledati z nostalgijo. A prav doba moderne, secesijski Dunaj, prelom stoletja, nove oblike razmisleka o človeški psihi, vsak meščanov korak, prežet z umetnostjo, lepoto in erotiko – vse to je bilo predvsem moško obdobje. Za moške je bila vsaka napaka le popravek v biografiji, za žensko je ista napaka oziroma odločitev pomenila konec normalnega življenja. Nadežda, ki je najdenka, posvojenka enega in edinega Leopolda Sacher-Masocha, se skozi roman prebija skozi razmerja. Včasih se zdi, da je prikovana v tla, privezana na jambor, da se giblje vse razen nje, razen njenih misli, ki so bogate, iskrive, duhovite, radovedne, sarkastične, ljubeče, popolnoma nekaj drugega, kot je njeno življenje in njen glas, ki prihaja in odhaja, a se zdi, da razen nje to nikogar ne prizadene – ženska glasu ne potrebuje, saj ima moškega, ki govori zanjo. Ki zanjo služi denar, izbira obleke, kupuje knjige in ji naredi otroka – in Nadežda tega otroka izgubi, a žaluje seveda sama. Sama tudi ljubi in pogreša in včasih sovraži in mitologizira Sacher-Masocha in njegove ženske, ki so ji vsaka posebej vcepile pogled na življenje, ki ni njen, ki tudi ni bil njihov, ampak vezan na moške njihovih življenj. Nadežda hoče najti svoj pogled, svoj glas, samo sebe, a proti njej niso le posamezniki, ampak tudi zgodovina, zeitgeist, atmosfera mest, v katerih je drugorazredna državljanka, ki se mora za obisk kinematografa s svojim ljubimcem preobleči v dečka in še tam biti ponižana, ko po ogledu pornografskega filma in plesa mladoletne ciganke ugotovi, da so ženske predvsem in le popestritev tudi moškemu, ki ga je do takrat najbolj ljubila in občudovala. Nadežda je junakinja, katere stiska seže prek njenih zgodovinskih okvirjev – skozi vso človeško zgodovino in vse do današnjega dne, ko se zdi, da so bili vsi popravki ženskih pravic v dvajsetem stoletju zgolj kozmetika.
Predstava Mazohistka roman Katje Perat strne v atmosferično in sanjsko pripoved z glavno junakinjo, prisotno na odru od začetka do konca, hkrati bivajočo in razmišljujočo v vseh življenjskih obdobjih, ki jih podoživlja med pogovori s Freudom. Z nadrealizmom in erotiko prežeta predstava gledalca povabi v vsa Nadeždina življenja – tudi najbolj skrita, sanjska –, v njeno podzavest, mladost, norost, tišino, žalost, srečo. Če je bilo ženskam skozi zgodovino tako zelo malokrat dano imeti glas, je v predstavi Mazohistka ženski dan ne le glas, ampak ves svet. In gledalci so del tega sveta pod njenimi pogoji. Skupaj z Nadeždo skozi predstavo stopimo v boj – v boj za lastno sobo in vino, kot je ženskam svetovala Virginia Woolf, predvsem pa v boj za – srečo, kot je v spremni besedi romana dodala Manca G. Renko.
