Črnohumorna usoda »pogrebnih poslovnežev«, ki se ob smrti najstarejšega stopetdesetletnega Pantelija začno prepirati za dediščino … je ob praizvedbi leta 1972 v beograjskem gledališču Atelje 212 doživela izjemen sprejem: Maratonci so postali kultna igra in po njih je avtor napisal še vrsto odmevnih dram in filmskih scenarijev.
Maratonci sicer res izhajajo iz specifične srbske mentalitete in »akumulirajo idiotizem malomeščanskega patriarhalnega duha, ki /.../ na nekem slepem tiru porodi pošasti, kakršne so Topalovići«, toda ostra analiza pokaže, da komedija-parabola v resnici govori o fašistoidnem duhu, o netolerantnosti, odeti v obleko primitivizma in barbarstva, ter o hierarhiji oblasti, ki jo prežemajo nestrpnost, sovraštvo in fanatizem. Posebna vrednost Kovačevićevega komediografskega talenta je, da njegov humor presega meje lokalnega dometa, da v njegovih črnih komedijah resno in nevarno postane absurdno in smešno ter da iz realizma neopazno prestopa v iracionalno, fantastično.
