Poskus novega žanra, neke vrste “coming-of-age” romana, zaplesanega v kabarejski formi. Ne estetski ali tehnični ples, temveč dialog med družbenimi normami in notranjo svobodo. Tina Habun & Carolina Alessandra Valentini & Nika Zidar
Lupina (2025) se konceptualno in vizualno poigrava z iluzijo, da bi raziskala, kako družbene norme in pričakovanja oblikujejo naše dojemanje tega, kar smo, identitete, kaj pomeni pripadati in kje je meja med pristnostjo in popolnostjo ali lepoto. Družbene norme in pričakovanja ustvarjajo lupine tega, kar smo, to, kar smo, so lupine, ki nas naredijo, nato zlomijo, naredijo nas tako, da nas zlomijo, dopuščajo prilagodljivost in transgresijo, ujetost in emancipacijo. Občasno vzniknemo kot bitja, čudna, neprimerna, divja ali neustrezna, kar nas zlomi, nato naredi, zlomi tako, da nas naredi, a še vedno z vcepljeno popolnostjo ali lepoto? Kje so meje tega, kaj je drugačno od popolnosti ali lepote, kdaj je drugačno “drugačno”? S kolažiranjem situacij ali sekvenc, od vsakdanjih do izumetničenih, od prefinjenih do čudaških, ter skozi razplasteno, izostreno koreografijo plesnega tria, preproste spremembe kostumov in natančne, dvoumne rabe rekvizitov predstava prevprašuje iluzijo v pristnosti in pristnost v pristnosti, bodisi v tem, kar smo, identiteti, popolnosti ali lepoti, ter prevrača družbena pravila in vloge s prepletanjem prefinjene, sproščene satire in skrbno izdelane resnosti ter brisanjem meje med eno in drugo.
