Vodnik je bil prvi pesnik, ki smo mu Slovenci postavili spomenik. Bil pa je tudi naš zadnji pesnik v knjižnem jeziku, v katerem je bila Ljubljana še Lublana in ljubezen lubezen. Prešeren je o njem napisal puščico, v kateri ga imenuje preoblečen menišič, kot je o njem podcenjevalno govoril Kopitar. In da je rad pel in še rajši pil, kar je bilo verjetno res takrat, ko ga je Prešeren srečeval v Ljubljani v zadnjih letih njegovega življenja, ko je po koncu Ilirskih provinc padel pri avstrijski oblasti v nemilost in bil prisilno upokojen.
A tisto, kar je najbolj ločilo Vodnika od romantičnega pogleda na svet, ki je po njegovi smrti zavladal v naših krajih, je bilo to, da ni pisal zaradi svojih duševnih bolečin, ampak je skušal s pesmimi razveseljevat in razsvetljevat ljudi. Zato je že kmalu po začetku svoje posmrtne slave obveljal za nekoga, ki čustveno ni povsem odrasel, tako da so se nekateri romantično čuteči literarni zgodovinarji resno spraševali, ali je bil sploh pesnik ali zgolj rimač.
Vsaka romantika se enkrat konča. Ko posledice njene individualistične zaslepljenosti začnejo povzročat socialne in ekološke katastrofe, je zadnji čas za streznitev. Zato se je skoraj dvesto let po svoji smrti na prizorišču ekološke nesreče na robu Ljubljane pojavil tudi Valentin Vodnik, da nam pove, da pisanje časopisa v jeziku, v katerem ni bilo pred tem še nobenih napisanih novic, ni bila nobena otročarija, ampak izjemen podvig.
