Goldonijeva mojstrovina neverjetno preseneča s svojo aktualnostjo. Njena prodornost ni zgolj v humorju, ampak v tem, kako s pomočjo tega kaže ogledalo nam samim danes in tukaj. Pohlep, denar, prevare, laži, kraja in razprodaja vrednot po dolgem in počez so vzporednice, ki sovpadajo s trenutnim stanjem v naši družbi. Zato se Mirandolina ne bori le za svoj vsakdanji kruh, ampak tudi za osnovno človeško dostojanstvo.
Režiserka Katja Pegan o soočanju z besedilom in odnosu z njim pove: »Rada imam Mirandolino že vse svoje gledališko življenje, od takrat, ko sem z njo delala sprejemni izpit na akdemiji. Rada imam tudi moške like v Mirandolini, ker imajo pred očmi samo drug drugega in njihovo tekmovanje za posebno pozornost je otročje kot le kaj. Všeč mi je, kako se oklepajo zgodovinskih mitov o svoji spolni vlogi, všeč mi je njihova narcisoidna narava in njena smešna bolečina. Rada imam Mirandolino, verjetno pa še bolj Goldonija, ki je v nekem davnem času ujel radost in strast življenja, ki zmoreta na odru zaživeti tudi danes, čeprav ju v svojih resničnih življenjih pogrešamo, ali pa smo nanju že popolnoma pozabili.«
Komedija iz leta 1752 govori o krčmarici in o treh gostih, ki ji vsak na svoj način dvorijo: prvi je premožni grof in skopuh, drugi je markiz brez denarja, tretji pa vitez, ki se ponaša s tem, da je sovražnik žensk in da se ga ženske manipulacije ne dotaknejo. Za Krčmarico postane demantiranje njegovih prepričanj izziv, ki se zaključi z uspehom.
Besedilo je v zgodovini italijanskega teatra in v opusu Carla Goldonija osrednjega pomena kot odraz prehodne faze. Emancipacija ženske je v tem primeru zrcalo vzpona novega vodilnega družbenega sloja, ki pridobiva oblast s trgovino in s trdim delom, za razliko od plemičev kot sta Grof in Markiz, ki sta vsak na svoj način dekadenčni znamenji preteklega časa. Drugi prehod pa je v stilu in v pripovedi, saj se izumetničeni svet mask dokončno prelevi v »gledališče sveta«, v realne osebe in situacije: na eni strani ekscentrični igralki Dejanira in Hortenzija, na drugi stvarna Krčmarica in njen izvoljenec, služabnik Fabrizio, oba z nogami na trdnih tleh.
