V Kletki Katie Duck riše gledališke slike s črno obleko, stolom, tremi lasuljami, besedili, gibom in zvokom. Nenarativna besedila temeljijo na štirih naslovih: Institucionalizacija vsega, Ljubezen, Anatomija vagine ter Smrt.
Besedila razporedi okrog uporabe telesa, prostora, zvoka in objektov, ki jih odkrije sama ali s sodelavko na vsaki lokacija. Oblikovala je tudi film, ki ga predvaja za predstavo, vsakič znova pa oblikuje tudi novo zvočno podobo predstave.
Kletko uporablja kot notni zapis, ki si ga lahko deli s še eno nastopajočo kot platformo, kjer lahko sodelavka izrazi svoja kulturna in osebna izhodišča. Katie želi Kletko igrati v kar največ kulturah, da bo njen material zaživel in se razvijal v živo pred živimi občinstvi.
V tokratni različici bo Katie Duck sodelovala z Jožico Avbelj.