Coco Gabrielle Bonheur Chanel je bila in je še vedno neizpodbitna modna ikona, najbogatejša poslovna ženska 20. stoletja, kontroverzna javna oseba, ki je s svojo ekstravaganco, neprilagodljivostjo in samosvojo držo navduševala milijone sledilcev, a hkrati razbijala tabuje, osvobajala žensko, ne le steznikov, temveč tudi mnogih predsodkov. Osuplost nad zgodbo ženske, deklice sirote, ki se ji je uspelo iztrgati iz objema revščine in se zalučati v sam vrh uspešnih, je za mnoge nit navdihujoče pravljice. Njena prefinjena izraznost skozi kreacijo oblek pa je le ena plat medalje.
Pogled režiserke Yulie Roschina na javno in zasebno podobo znamenite vzornice na področju ženske emancipacije vodi preplet notranjega dialoga med dvema igralkama. Psevdobiografski portret je sestavljen iz vtisov, spominov, strasti, misli, ki namigujejo na resnične dogodke iz življenja gospe Chanel. V tekstu Maje Gal Štromar gre za obračun uspešne ženske z lastnim življenjem in predvsem z vsem, kar je bilo treba žrtvovati za uresničitev otroških sanj. Razvila ga je v obliki pogovora protagonistke z zvesto služkinjo, ki pa postane bolj solilog.
»Ko zaslišimo njeno ime, se pred nami nariše slika, ki jo je sama vse življenje slikala za nas. Malokdo pa ve, kaj se skriva pod zunanjo podobo, ki jo je tako zelo pretkano stkala in jo tako skrbno varovala. Pod urejeno, skoraj uniformirano podobo, izčiščeno vsakršne odvečnosti, ki je žensko osvobodila, ji vrnila lahkotnost in spontanost, se namreč skriva deklica, ki je vse življenje hrepenela po ljubezni in se vse življenje, na vse načine, borila proti njej.« (Yulia Roschina)
O strukturi besedila je avtorica napisala: »Dramski lok se v besedilu nikoli ne izšpiči v trikot, nikoli ne zavozlja do konca, zato se tudi ne more odvozljati v grande finale, ne izteče se v katarzični aha, temveč se iz prizora v prizor zdaj kruto, zdaj tiho, zdaj spet surovo izteka/zaletava brez apoteoze, brez fanfar in za seboj pušča neodgovorjene priprtosti.« Prav tako bodo mnoga vprašanja ostala večno odprta, sklenil pa se bo krog smisla besedila in predstave, ki je »poklon ženski in ženstvenemu, psevdoportret ikone Coco in hkrati portret nekega časa, našega časa, vseh nas, onkraj spola.«
