Kazalci na uri se zmeraj vrtijo z isto hitrostjo, jaz pa minevam hitreje od tebe. Me lahko ustaviš? Ne morem ti pobegniti, ne morem te ujeti. Si sedanjost, ki se giblje po meji brez debeline, katero z ene strani načenja preteklost, z druge pa jo razkraja prihodnost.
A kje smo potem me? Kje so naše sekunde? Ujete v trenutek. Neusmiljeno ukleščene med preteklostjo in prihodnostjo. Poskušamo zbežati, a so noge pretežke. Obtežene s skrbmi sedanjosti, a navdihnjene z obljubo, da bomo nekoč lahko ujele trenutke, ki nam venomer polzijo med prsti. In kje bomo do takrat? Iskale bomo sekunde, ki smo jih raztresle med potjo.
