Katere so vrednote, h katerim danes stremi Evropa? Kaj je tisto, kar združuje teh osemindvajset različnih držav, številne jezike, vere in prostore kulturne dediščine? Evropska zgodovina se je pisala in bila znova napisana v vojnah, bojih in trpljenju njenih ljudi – lekcije, ki smo se jih morali naučiti, da bi prispeli tja, kjer smo danes. In seveda bi o teh razlikah, ki povzročajo konflikte, lahko razmišljali kot o glavni oviri pri ustvarjanju nečesa, kar bi lahko imenovali evropska identiteta. Kar pa naša bogata in navdihujoča, čeprav včasih turbulentna zgodovina tudi ponuja, je še ena interpretacija.
Kratek performans o drugi strani evropske kulturne identitete.
ANA DUBLJEVIĆ je performerka in avtorica v širokem polju koreografije. Kot umetnico jo zanimajo predvsem ‘plesni’ koncepti, vprašanja, odnosi, jeziki in telesa. Po eni strani je njeno delo osrediščeno na političnost – umetnosti in umetniškega dela –, po drugi pa na političnost naših vsakodnevnih individualnih in kolektivnih življenj v današnjem času. V njenem koreografskem ustvarjanju, med drugim tudi performansov It, Let’s Take it From the Top, Performance (not called bitter cunts), Only Mine Alone in Temporaries, je poudarek na sodelovanju in zanimanju za raziskovanje različnih načinov ustvarjanja nehierarhičnih struktur. Je aktivna članica FyraBena.
MILAN MARKOVIĆ MATTHIS je nagrajeni dramaturg, dramatik in performer. Delo v največjih gledališčih (narodna gledališča na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji, Italiji itn.) in na neodvisni sceni sta trenutno enakovredna dela njegove umetniške prakse. Delo, s katerim je dosegel mednarodni uspeh, je They Live iz leta 2012, ki ga je ustvaril v tradiciji performativne umetnosti in subverzivne afirmacije. Je aktiven član FyraBena.
FYRABEN je kolektiv iz Malmöja, ki ustvarja v širokem polju sodobnega plesa, performativne umetnosti in dramskega gledališča. Skupina je razvila tehniko, imenovano tricksterism ali dramaturgija izdaje, s katero raziskuje, kaj pomeni biti političen na odru v sistemu, ki zahteva kritiko, da bi lahko ohranjal status quo. Pri delu v performativnih umetnostih postaja očitno, da ne samo ni prepovedano biti provokativen, subverziven in radikalen, ampak je to postalo skoraj (tržni) imperativ. To stalno potrebo, za katero se zdi, da jo ima vladajoča ideologija po samo-kritiki in samo-problematizaciji, bi seveda lahko razumeli kot afirmacijo odprtih in svobodnih vidikov liberalnih vrednot, vendar jo je ob razmisleku o dejanskem vplivu, ki ga ima na družbo, bolj koristno razumeti kot način ohranjanja trenutnega stanja. Da bi se temu izognili, je treba ne samo formulirati prava politična vprašanja, ampak tudi redefinirati, kaj pomeni biti politično.