Hrup za odrom je nostalgična balada o gledališču, ki ga ni (več), in to v času, ko niti ne vemo, kaj bo z gledališčem v prihodnosti. Igra v igri, ki jo odlikujejo situacijski zapleti in bravurozna komika, pokaže nastajanje in izvedbo gledališke uprizoritve. Kaotični momenti in tipizirane osebe se napajajo pri najboljši tradiciji minuciozno zgrajenih bulvark in s satiričnim humorjem pripovedujejo o časih, ki so minili, o gledališču, ki je prisotno le kot spomin preteklosti, izgubljeni ideal.
Rodila sem se v gledališču. In še nasedam resničnostim na odru. Uživam v vedno novih prostorih, pa vem, da se odvijajo na istem odru. Kako se čas ustavlja, obvisi, se zaokroža v tistem trenutku, tisti čas predstave, je mamljiva tehnika igralskih daljnosežnosti, ki te peljejo, vlečejo, nosijo po svojih odrskih življenjih. Rada vidim, kako prazni prostor odra brez odrskih kulis oživi z njihovimi bitji. Rada gledam predstave, v katerih nosijo igralci kulise na svojih ramenih, v svojih telesih in na obrazih. In je hrup za odrom res nekje zunaj gledališča, izven našega vidnega polja, dosega, vzorcev in obrazcev, ki nas omejujejo. Zapreš oči, nekdo ti reče: »Vidiš hišo,« in vsak ima že v glavi sliko. Predstave pa gradijo svoje zidove, igralci odpirajo svoja vrata. Nina Valič, Didaskalije strasti (odlomek)
