Hlapec Jernej je po štiridesetih letih garanja čez noč nagnan na cesto. Prepričan, da sadovi dela pripadajo tistemu, ki je delo opravil, odide po svetu v iskanju svoje pravice. Zaman.
»Pravica je ustvarjena za tiste, ki so jo ustvarili.«
Šele tik pred smrtjo se Jernej ozre na svoje življenje in si prizna, kdo oziroma kaj je. Kako naj gledamo mi, ki še gledamo naprej? Generacija, obsojena na podcenjeno delo. Razmerje hlapec–gospodar še zdaleč ni preseženo, počasi in vztrajno postaja neopažen poslovni model. Izkoriščanja in človeka komaj še vrednega življenja nam ni treba iskati v oddaljenih deželah, dovolj je, da se ozremo po naših ulicah. Najeti izvajalci pristaniških storitev v Luki Koper, čistilke na šolah, gradbeni delavci na naših promenadah, vozniki avtobusov na izletih, mladi arhitekti v elitnih birojih ...
V času vseobsegajočega individualizma bomo kot družba težko obstali, če bo problem drugega ostal zgolj njegov problem. Hlapec lahko neha biti hlapec, a si mora hlapčevstvo najprej priznati. Je to zgolj njegov osebni problem? Njegov lastni neuspeh?
