Slovensko Dramatično društvo in slovensko Deželno gledališče v drugi polovici 19. stoletja nista bila pomembna le za rast slovenske dramske produkcije, ampak sta vzpodbudno vplivala tudi na domačo glasbeno odrsko ustvarjalnost. Brez njiju si tudi ni mogoče zamisliti dela skladatelja Antona Foersterja (1837–1926), Čeha po rodu, ki je prišel v Slovenijo leta 1867 in tu živel do svoje smrti. Deloval ni samo v Dramatičnem društvu, bil je tudi regens chori v ljubljanski stolnici in učitelj glasbe na raznih šolah, kot skladatelj pa je ustvaril celo vrsto orkestralnih, vokalnih in cerkvenih skladb. V zgodovino se je zapisal predvsem kot avtor prve slovenske nacionalne opere.
Gorenjski slavček je najprej nastal kot opereta, in sicer na razpis Dramatičnega društva, ki je predvideval po dve nagradi za opereto in libreto. Komisija, ki so jo sestavljali Bedřich Smetana, Karel Bendl in Ljudevit Prochazka, je prisodila prvo mesto Foersterju in tako je bil Gorenjski slavček pod njegovim vodstvom prvič uprizorjen 27. aprila 1872 v Deželnem gledališču. Dvajset let pozneje se je Foerster odločil preoblikovati opereto v opero. Libreto Luize Pesjakove je predelal češki libretist Emanuel Züngl, Foerster pa je zložil še nekaj glasbenih točk in nadomestil govorjeno besedilo z recitativom. Opera je bila prvič uprizorjena 30. oktobra 1896. Pozneje so Gorenjskega slavčka še predelovali in dopolnjevali, saj je imela opera po mnenju pozavalcev nekaj šibkih točk. Vendar pa je že Smetana v svoji oceni zapisal, da ima delo svežo melodiko, da je domiselno ter da je vešče harmonizirano in spretno instrumentirano. »Slavček« se je vedno znova pojavljal na sporedu ljubljanske Opere, zadnja postavitev v sezoni 1996/1997 pa se je oprla predvsem na izvedbo, ki sta jo leta 1953 pripravila dirigent Rado Simoniti in režiser Osip Šest. Med slovenskimi opernimi deli velja za najbolj priljubljeno, najbolj odprto, spevno in zaradi ljudskega duha prijetno za uho in za pogled.
Zgodba slovenske operne klasike pripoveduje o Franju, ki se vrne v domači kraj, kjer ga željno pričakuje prijatelj Lovro, nanj pa čaka tudi njegovo dekle Minka. V idiličnem gorenjskem kraju se ob tem času ustavi zabavljaški Chansonette, ki Minko sliši peti in se v trenutku odloči deklico odpeljati v svet, da bi si izšolala glas in si s petjem služila kruh. Vse to se zgodi v času, ko Minkino družino upniki podijo iz hiše. Čeprav Chansonette ponuja denar, ga njena mati ne vzame, vaščani pa sklenejo, da bodo tujcu preprečili njegove načrte …
Režiser nove postavitve Gorenjskega slavčka je Vito Taufer (1959), režiser številnih predstav v Slovenskem mladinskem gledališču in na odrih drugih slovenskih gledališč. Njegove predstave so vselej začinjene z veliko mero odrske magije, saj jih vedno znova podpisuje s polnim režiserskim zamahom in domišljenimi koncepti. Posebno pozornost je vselej namenjal režiji klasičnih dramskih del, tudi slovenskih, ki so pod njegovo taktirko zasijala v popolnoma sveži, drugačni luči. Domači ljubitelji gledališča ga poznajo kot avtorja prenekatere uspešnice, njegove predstave pa so tudi stalnica slovenskih in mednarodnih festivalov po Evropi in drugod. Na odru ljubljanske opere je režiral Rossinijevega Seviljskega brivca (1990), Mozartovo opero Cosí fan tutte (1991) ter Waltonovega Medveda in Poulencove Tejrezijeve dojke (2004).
