»Veste, kako je, ko se človek zateče v mraz? V mrakobo? Kako je, ko mu odpade listje in mu požar dokončno sleče lubje? Edino kar takrat ostane sta telo in glasba.«
Prav o tem, kako je, ko se bolečina preceja skozi gib in notna črtovja, se sprašuje nova plesno-glasbena predstava Globina tesnobe.
Globina tesnobe je plesno glasbeno doživetje, ki se naslanja na desetletja ustvarjanja Anje Robide kot koreografinje in plesalke in na izbrane utrinke njenega življenja. Ponazarja njene intimne bitke ob srečanjih z vprašanjem eksistence, sprejetja, odvisnosti, skušnjav, zanikanja, bitk in razumevanja. Razumevanja, iskanja in sprejetje same sebe. Pri sebi in navzven. Skozi predstavo jo, kot vsebinsko vodilo občutkov žalosti, strahu in razočaranja, spremljajo glasbeni aranžmaji po motivih Toma Waitsa.
Plesna predstava je tako osmišljena in v rdeči niti podčrtana z glasbo v živo. S koncertom, ki sledi gibu, z glasbo, ki zaživi na v aranžmajih in vokalih glasbenika Rudolfa Gasa in vokalistke Anje Stranjar ter prav tako odličnih Davidu Kocmurju na kitari, Žigi Šercerju na bobnih, ter Dejanu Hudoklinu na basu.
Predstavo spremlja fotografska razstava #myflatmystage fotografij Dejana Nikoliča, s katerim je svoje ustvarjalno raziskovanje začela koreografinja in glavna protagonistka predstave. Soočenje z lastnim prostorom in njegovimi omejitvami je bilo osnovni povod za raziskovanje in uresničitev same predstave.