Improvizirana celovečerna predstava, ki se dotika teme notranjih glasov in različnih načinov, na katere se ti kažejo zunanjemu svetu.
Glasovi so se rodili iz samote karantene. Večina odrskih likov in resničnih oseb se je v zadnjem času izolirala, družbo pa so jim/nam delali najrazličnejši glasovi: tisti iz novic, prijatelji/ce na daljavo, glasovi lastnih čustev in (za)misli, zraven pa še kriki in tišina, ki se je razprostirala med njimi.
Vsake toliko smo se vprašali o soglasjih in razglašenosti v nas samih in med nami in s svetom. Smo varni, svobodni, se sploh še imamo? Ali obstajamo kot celostne in enotne osebe? Nas kdo sliši? So si naši glasovi med seboj kontre? Ali lahko skupaj sploh še kaj dosežemo?
Notranji glasovi so del vseh nas, nas strašijo, spodbujajo, grajajo, opominjajo, … Prihajajo v različnih oblikah, ob različnih časih, včasih so naši prijatelji in včasih naši sovražniki. Ljudje najdemo raznovrstne načine, kako se soočati z lastnimi glasovi: jih poslušati, zatreti, preslišati, objeti. Ustvarjalke iščejo načine, kako izraziti notranje glasove, kako reagirati na glasove drugih, kako iskati sozvočje ali se ga izogibati in kaj s seboj prinese odločitev, da svoj glas postaviš nasproti drugega.