Plesna predstava.
Mladi japonski umetnik Yuske Taninaka s solom Galop vstopa v mednarodni prostor kot temeljit raziskovalec, pronicljiv analitik in luciden ustvarjalec. Umetnik biometrična orodja, ki jih kriminologija in fizioterapija uporabljata za kinetične analize posameznikovega gibanja, uporabi za ponazoritev telesne teže kot tistega dejavnika, s katerim to orodje postane vprašljivo.
Za Galopom stoji namreč povsem osebna zgodba: poškodba Yuskovega brata, ki svojega telesa in njegove teže nikoli več ne bo mogel občutiti kot prej. Spremenjeni fizikalni in čutni dejavniki človeške motorike ter problem empatije Taninakov solo spremenijo v sosledje različnih kinetičnih dejanj, ki avtorju tudi z rabo predmetov prirejajo čutno bližino bratovega telesnega stanja, kljub temu da se zaveda, kako nedosegljiva je ta naloga. Nabor instrumentov, sredstev in materialov, ki jih Taninaka uporablja, niso brez interferenc z zgodovino sodobne umetnosti. Dejanja, v katera se performer zaseda, lahko zelo neposredno povežemo s proceduralnimi eksperimenti japonskega Umetniškega združenja Gutai (Gutai Bijutsu Kyōkai, 1955–1972), enega najpomembnejših kolektivov vizualnih umetnikov, ki so s pretvorbo objektov v performativna dejanja ter rabo predmetov in neobičajnih materialov spremenili krajino sodobnega slikarstva, skulpture in odločilno vplivali na Yvesa Kleina, Georgesa Mathieuja, Allana Kaprowa in Jacksona Pollocka, sodelovali pa so med drugim tudi z Johnom Cageom, Merceom Cunninghamom in Robertom Rauschenbergom. »V umetnosti Gutai si različne snovi in človeški duh sežejo v roke, pri tem pa zadržijo razdaljo,« je zapisano v Manifestu Gutai (1956). Raba vrvi, telesa in tal je neposredno povezana z dejanji, s katerimi je Kazuo Shiraga (1924–2008) ustvarjal svoje slike, vendar Taninakov cilj v Galopu ni modifikacija ali dematerializacija proizvoda tovrstnih umetniških postopkov, temveč postopek kot sredstvo za zagotovitev materialnih pogojev za empatijo. Taninaka nas v tem solu analitično sooča z vrsto vprašanj o umetniškem ustvarjanju s telesom: kakšne so meje v proizvodnji telesne ali nenazadnje kakršnekoli resnične človeške izkušnje, na katere naleti znanstven ali umetniški instrumentarij pri generiranju telesne podobe.