Figa, tretji v vrsti izjemno uspešnih in nagrajevanih romanov Gorana Vojnovića, obravnava širok razpon tem, ki ponujajo kompleksen vpogled v zgodovinske in družbene okoliščine življenja več generacij družine, živeče na kulturno in politično prepišnem Balkanu. Leitmotiv in sprožilec zgodbe je izguba: Jadran ob dedkovi smrti in sumu samomora začuti potrebo po temeljitejšem raziskovanju družinske zgodovine, po osmišljanju in prevrednotenju spominov ter lastne benigne sedanjosti. Roman – napisan v izrazito bogatem jeziku, ki prehaja od sočnega jugoslovanskega besednjaka do skoraj filozofsko-poetičnih molovskih tonov – tako razgalja Safetov izbris iz registra stalnega prebivalstva Slovenije, Janino demenco in Aleksandrovo spopadanje z izgubo žene, Vesnino soočanje z moževim nenadnim odhodom, Jadranov konformizem in izgubljene ideale, Anjin privilegirani družinski pedigre itn. Glavna silnica, ki naelektruje fragmentarno strukturo – s preskoki v času in prostoru, ki geografsko sežejo vse do Egipta, časovno pa do obdobja pred drugo svetovno vojno – pa je ljubezen. Tako je Figa tudi zgodba o (ljubezenskih) odnosih, o podedovanih strahovih in hrepenenjih.
Glavna oseba Jadran Dizdar poskuša s ponovnim premišljanjem in dopolnjevanjem vrzeli v družinski spominski banki razumeti (prostovoljne) odhode ljudi, ki so mu ljubi. Zavoljo občutka tujstva, ki mu je položen takorekoč v zibelko, se trudi formulirati svojo identiteto tudi z besedami. Tovrstna »manipulacija«, ki jo v romanopisju ponuja prvoosebni pripovedovalec, je gledališko izjemno potentna in zanimiva. Okostje predstave tako vznika iz raziskovanja principa naratorstva in subjektivnega pogleda, ki povezuje situacijske dialoške prizore in monologe. Dramatizacija sicer sledi avtorjevi asociativni logiki nizanja prizorov, a le-te na novo organizira in osmisli. Osrednje vprašanje romana o identiteti in vlogah, ki jih igramo (pred drugimi in pred sabo), pa na gledališkem odru zaživi v vsej svoji kompleksnosti in metaforiki.
- Simona Hamer
