Pri tem se seveda zaveda tudi tega, da luzerja ne sme kar odsloviti; drža dame zahteva milost do manj srečnih. V tej shizofreni situaciji se torej ne gre čuditi, če v strahu, da k sebi ne bi pripustila napačnega, odklanja tudi tiste prave. Za ene in druge pa ravno zaradi te ekskluzivnosti postaja še bolj usodna.

Pa je res strah tisti, ki ji zamegljuje jasno presojo in določa njeno trpnost? Lahko bi namreč bil tudi ... napuh? In še pomembneje: kaj bi jo lahko ponovno pognalo v tek?