»Tempora mutantur, et nos mutamur in illis.« (»Časi se spreminjajo in mi z njimi«)
Ovid
Predstava, namenjena razvoju angažiranega gledalca, je zasnovana stopnjevito, z enoto in tremi ponovitvami hkrati, katerih cilj je prebuditi gledalcu zavest, da je gledališka predstava živo bitje, spreminjajoče se v času in prostoru, ne glede na dana izhodišča in pogoje. Prečudni dvoboj med smrtjo in življenjem, med lučjo in temo, se vpleta v sleherni trenutek posameznika. Z roko v roki hodita trpljenje in ljubezen, smrt in življenje. Ko se spoznavamo v ljubezni, v njej vidimo toliko smrti kolikor je žrtev; ko vstopamo v smrt in trpljenje, srečujemo v njej ljubezen. Temu se preprosto ni mogoče ogniti.
Dualizem erosa in tanatosa, dveh vitalnih sil našega bivanja, sle po življenju in ustvarjanju ter sle po smrti in uničevanju, buri posameznike, raziskovalce, znanstvenike in umetnike odsihmal. Mnoga umetniška in filozofska dela, ki raziskujejo to tematiko, izpričujejo iskanje erosa in njegovega antipoda v umetnosti kot nujnega in ključnega koraka na poti ustvarjanja. Pripoznanje te dvojnosti kot določujoče biti naše minljivosti, kot izkušnje tremendumetfascinans se izmika našemu razumu in nas navaja na odkrivanje poslednje resnice našega bivanja in ključa naše biti s celovitostjo našega bitja.
Imeti pogum, s katerim se posameznik lahko poda na ustvarjalno pot odkrivanja obče in intimne zgodovine seksualnosti je v času, preplavljenem s čutnimi podobami Sizifovo delo in vendarle tisto prepričanje, s katerim se človek poda do prvega, tudi znanstvenikom do danes nepojasnjenega čudeža življenja, prvega utripa srca in z njim povezanega krika.
Razosebljenje, s katerim se danes ponašata družba in posameznik in je posledica odsotnosti erotike v vseh porah našega življenja, spodbuja usmerjenost na telo z minljivimi podobami preprostih, poželjivih in objektivnih pobud gledalcem na škodo trajni, enkratni, koristni, individualni in kompleksni interpretaciji umnega in kulturnega izkušanja razmišljujočega gledalca, zato odrsko delo v besedi, zvoku in sliki vztrajno sledi tudi razločevanju erotike in pornografije kot naključnih, vendar nujnih trenutkov našega libida.