Plesna predstava eksperimentalnega flamenka.
Dialog plesalca in elektronike, ki svoj navdih jemlje v entropiji zaprtih in odprtih sistemov. Entropija je povezana z naključnostjo, torej odsotnostjo informacij - v živih bitjih je ta prvobitna informacija DNK, ki entropijo nadzoruje, preprečuje razkroj. Intervencija plesalca tu ni samo gibalna ampak tudi zvočna, ob manipulaciji z elektronsko napravo pa glasbenik plesalcu dodaja in odvzema možnosti dialoga z okolico, pretoka informacij. Flamenko je grajen na urejeni strukturi, ki se v veliki meri oslanja na ritem, orodje v pričujoči predstavi pa so sekundarna usta, ki jih plesalec dobi s tem, ko elektronska naprava preko napetosti, sprožene z udarci plesalca, proizvaja zvoke, ki plesalčevo telo podaljšajo v prostor. Raste torej nov gradnik, tujek v začrtani strukturi, entropija v večjem planu. Predstava sledi razvoju družbenih struktur v civilizaciji - vsaka inhibicija kolektivne želje/potrebe entropijo poveča do te mere, da ni vzdržno in pritisne na vzvod spremembam. Enako diktiranje glasbene sekvence s strani glasbenika sproži polarizacijo in upor prehaja iz objekta (plesalec) v vodstveno strukturo (glasbenik).
