Plesna predstava sodobnega flamenka.
Predstava ENO – ONE je predstava o ženski in njenem iskanju svobode in soobstoja.
Z drugimi ženskami si deli isto telo, prostor in čas. Z njimi gradi ENO, ONE pa se zrcalijo v njeni ednini. Njeni koraki so skupni koraki, njena misel je misel neštetih in njeno krilo je polje, na katerem lahko obstaja samo skupaj z njimi. Vse dokler njenega občutka pripadnosti ne preseka slutnja individuuma in vseh njenih por ne naseli vonj svobode.
Predstavo gradi gibalna govorica flamenka, ki se radovedno druži s formo sodobnega plesa in urbanega zvoka, ki si z lahkoto izposoja pri drugih glasbenih kulturah. Gibalni izraz, telesni znaki flamenka – udarci nog, tleskanje, ploskanje, dih in glas – služijo kot glasbeni inštrument in soustvarjajo glasbeno kompozicijo.
Ženska, ki pleše.
Urška Centa kot solistka v flamenku zastopa sebe, svojo dvojnost in svoje prebliske, s katerimi si išče pot do sebe skozi drobljenje pravil, ki jih postavlja tradicija flamenka, in se podaja v prvinski ustvarjalni svet, v katerem ima intuicija prednost pred razumom.
Na odru tako spremljamo »njeno« podvojitev v podobi dveh plesalk, kot tudi »njeno« razširitev v podobi dveh glasbenikov, ki omogočata nenehen dialog z »njo« in »njenim« notranjim monologom, ki sili na plan. ENO – ONE je tako njena podoba, ki je nedeljiva z zunanjim svetom, njeno prelamljanje giba in besede, ob čemer si ne prizadeva rekonstruirati vprašanj smisla, temveč odgovoriti na nagovor vseh, ki skupaj z njo (v)stopajo v dialog, v katerem še vedno ostaja ona – neskončno (p)osebna, nenavadna, eterična, enigmatična, fluidna, skrivnostna, magična. Ženska, ki pleše. (Andreja Kopač)
