Izjemno duhovito in mojstrsko napisana enodejanka Emigranta znamenitega poljskega dramatika in vsestranskega ustvarjalca Sławomirja Mrożka je zgodba, ki se odvija na novoletno noč v življenju dveh imigrantov – intelektualca (političnega, ideološkega migranta) in fizičnega delavca (ekonomskega migranta). Skozi dialog med njima pride do soočenja dveh radikalno drugačnih pogledov na svet ...
Drama Emigranta vsekakor izhaja iz izkušnje samega avtorja, ki je leta 1963 zapustil Poljsko in pobegnil najprej v Italijo, nato pa v Francijo. Zato ni nenavadno, da so takšne neposredno politične interpretacije, ki so dramo videle predvsem kot zgodbo o disidentih, ki so bežali na drugo stran železne zavese (s tem pa kot kritiko o pomanjkanju svobode v državah Sovjetske zveze), prinesle prvim pollegalnim izvedbam predstave v gledaliških krogih v Moskvi kultni status. Vendar omenjeno dramsko besedilo ponuja tudi popolnoma drugačno branje, o čemer govori veliko število uprizoritev na manjših evropskih, predvsem pa ameriških odrih. To je seveda povezano tudi s tem, da je besedilo izjemno duhovito in mojstrsko napisano, in predvsem s tem, da namiguje na skromnejšo produkcijsko postavitev z zgolj dvema igralcema v vsakdanjem, jasno definiranem prostoru igre.
Lika v življenju drug drugega delujeta kot parazita, ki pa skozi nenehne konflikte ustvarjata simbiozo, saj kljub temu da imata nasprotne poglede na okolico, z naše perspektive pripadata isti skupnosti. Oba sta izločena iz družbe in to jima daje isto simbolno vrednost. Nosita vlogo družbenega zajedalca, odpadnika, imigranta. Ravno v teh najnižjih plasteh socialne vertikale pa se komični žanr zelo dobro znajde. Komedija, ki uporablja banalnosti konkretnih teles v točno določenih dejanjih, zelo dobro omogoča branje na dveh nivojih, konkretnem in abstraktnem, pri tem da konkretno dogajanje ne ostane zgolj metaforično, temveč je v njem lahko velik politični in emancipacijski potencial.
Drama Emigranta gotovo govori tudi o Mrożkovi lastni izkušnji, saj je leta 1963 zapustil rodno Poljsko in se zatekel najprej v Italijo, potem pa v Francijo. Še več, takšna politična branja, ki so igro videla kot zgodbo o disidentih, ki so bežali na drugo stran železne zavese (in s tem tudi kot kritiko pomanjkanja politične svobode v državah pod vplivom Sovjetske zveze), so prvim pollegalnim uprizoritvam te igre v Moskvi kmalu prinesla kultni status. Pojem migrant pa ima danes popolnoma drugačen pomen kot v sedemdesetih letih preteklega stoletja in vznemirjenje, ki ga je zgodba o pisatelju-disidentu povzročila na Zahodu in v določenih krogih sovjetskega bloka, je domala povsem izginilo. Kar je ostalo, je mojstrsko napisana zgodba o duhovitem odnosu med človekoma, ki sta tujca v mestu, v katerem živita, tujca drug drugemu, pa tudi samemu sebi. In to zadostuje, da Mrożkova Emigranta še danes pogosto uprizarjajo na odrih Amerike in Evrope.
Sławomir Mrożek je ikonična pisateljska figura druge polovice dvajsetega stoletja. Njegova tragikomična enodejanka Emigranta je zgodba o hkrati duhovitem in presunljivem odnosu med človekoma, ki sta tujca v mestu, v katerem živita, tujca drug drugemu, pa tudi samemu sebi. Režiserka Nina Ramšak Marković lika opiše kot parazita v življenju drug drugega, ki pa skozi nenehne konflikte ustvarjata simbiozo, saj z naše perspektive pripadata isti skupnosti. »Oba sta izločena iz družbe in to jima daje isto simbolno vrednost. Komedija, ki uporablja banalnosti konkretnih teles v točno določenih dejanjih, zelo dobro omogoča branje na dveh nivojih, konkretnem in abstraktnem, pri tem da konkretno dogajanje ne ostane zgolj metaforično, temveč je v njem lahko velik politični in emancipacijski potencial.«
