Intimna galerija komedije po motivih J. B. P. Molièrja.
Molière v m-molu ali namišljeni teater
Zapisano je, da je Jean-Baptiste Poquelin rojen v Parizu v znamenju kozoroga leta 1622. V 17. stoletju, obdobju cvetočega baroka, obloženega, nasičenega časa prevratov, razvratov bohotnosti in verskega čiščenja v absolutistični kraljevini Franciji, ki je bila po šentjernejski noči v dolgotrajnem procesu protireformacije, kar je močno okrepilo vlogo katoliške cerkve v političnem in vsakdanjem življenju. V ta namen je cerkev začela bogato zidati in krasiti svoje hrame, enako pa so začeli ravnati tudi podložniki. Prenakičeno in prenasičeno, vsi, ki so to zmogli, prek svojih meja. Velika moč cerkvenih mož, kardinalov Richelieuja in Mazarina, z ene in rojstvo zapisanega in pripoznanega zdravega razuma Descartesa z druge strani napovedujejo novo ureditev evropskega sveta, porajanje razumništva, vzpon meščanstva na račun zadanega plemstva - ob bivanju, ki se še oklepa mističnega in tradicijskega.
Dovolj, da se mladi, že s tuberkolozo zaznamovani Jean-Baptiste Poquelin iz mladega odvetnika prelevi v igralca Molièrja, umetnika, ki ga od tu ga naprej poganja samo še vprašanje, parafraza njegovega recentnega kolega z bližnjega otoka: umreti na odru ali ne.
Naslednjih trideset let Molière preživi bodisi na odru bodisi za odrom, nikoli daleč stran, nikoli več brez njega. Sestavlja univerzalni organizem, ki je močnejši od njegovega minljivega, prehodnega. Njegov teater je njegov univerzum, njegov teater je njegov sanatorij. V njem pa kot pacienti obsedenci s pohoto, materialnim kopičenjem, z nečimrnostjo, ujetniki videza, ki prehajajo iz tipskih likov commedie dell’arte v lucidnost idiosinkratičnega. V njegovih likih je čutiti navzočnost njega samega v vedno novi preobleki. Molière je iskren, izpoveden, živ in prožen v stilu in stihu, partikularno nezamenljiv, venomer prežet z osnovno premiso humorja, duhom veselja tudi ko so v igri težka vprašanja. V tonu, ki se ponavlja kot lajtmotiv: kontrapunkt v mehko ostrem M-molu. Nikomur ne prizanaša, razen morda kralju, Ludviku XIV., svojemu grandioznemu mecenu. On ostaja država, najvišja postava. Vsi ostali - duhovščina, meščanstvo, kmetstvo, služabništvo, umetništvo - so na tnalu njegovega peresa. Anamneza in diagnoza se glasita: bolniki s(m)o vsi, brez usmiljenja. Dvoličnost cerkvenosti ga odbija, artizem črti, iz njega se norčuje, iskrena ljubezen je tista čista sila, ki poganja njegov svet. Terapija: Ljubite se! Vsi! Kar vas je. L'amour toujours! Free love! Svoboda in ljubezen! Amour et liberté! Ti in kar je še podobnih pamfletov izvirajo nekje od tod, ko je bil razkošni Eros še viden in na očeh javnosti. Ljubezen, četudi bi nam bila v pogubo, je edina, ki nam daje resnično upanje.
V imenu ljubezni mu nič človeškega ni tuje. Vsi sokovi so človeški, prečloveški, klistiranje je svojstven purgatorij duha. Prečiščevanje zatohlega. Tudi Boga iz Zaveze ni več, Don Juan se ga več ne boji. Za preobrazbo družbe je potreben jasen, pluralističen, tuzemski glas. Strukturirana neujemljivost, enigmatična iskrenost in prostodušno moraliziranje postaneta zaščitni znak te zveri odra, zveri, ki sebi lastno zaznava znake, nagonsko odpira teme, ki prodirajo v srčiko družbe, ki jo razpne sámo pred seboj. Postane slaven, postane odpadnik. Pot per aspera ad astra in nazaj prehodi v enem desetletju. Od dvornega dramatika in kraljevega ljubljenca do groba v neposvečeni zemlji na pokopališču za nekrščene novorojenčke je le korak, dolg 10 let.
Bedasti markizi, prenapeti poeti, prepotentne precioze in vprašljivi zdravniki so njegovi stalni spremljevalci, ki kolovratijo v območju istega. Večni generični liki, za katere ni upanja na preobrazbo: takšni so zdaj in takšni bodo vekomaj. Zmeraj enaki. Podobno postavi sodobne intelektualce, ki važno vrtijo palce in še kaj drugega. Tudi zanje ne pokaže kaj prida upanja v uspešen razvoj lika. Ostajajo sami sebi namen, v imenu višjega. Zato pa so njegovi individualni, svojski karakterni liki polni življenjskih sokov, strasti in naboja; do trenutka, ko dosežejo bodisi preobrazbo ali pa jih pogoltne črna luknja. Drugega izhoda ni. Celo za njegove like žmohtnih ridikulov obstaja določeno upanje, kljub temu, da se neuspešno poskušajo izviti iz utečenih tirnic vsakdanjosti. Vsaj upajo si! Že to je lahko dovolj kajne? Da se prekine istost zadanosti.
Dvor v Versaillesu je v tistem času totalno gledališče per se. Kralj in njegova svita, kostumirani teatralni ensemble prve kategorije. Za Molièrja imeniten okvir, ki ga je treba samo napolniti z vsebino in dodelati karakterne like. Realno sliko z dvora premestiti v meščansko hišo, kjer živijo isti liki zgolj v drugačnih kostumih, ji dodati pasažo baleta in glasbe, ob razumnost potrositi ščepec mistike, pripeti elemente ludizma in odtenek absurdnega; Le théâtre est là! Nič manj kot to za Molièrja ne bi bil pravi izziv. Igra se na vse ali nič! Wagner je déjà vu, Gesamtkunstwerk nemški podnapis že odigranega.
Medrazredni ogenj že tli, ni še boj, zgolj preizkušanje moči. Sluge niso zgolj pokorni Sanči Panse, ki imajo vse, kar pade iz ust gospodarja, za blagodar; ne, tile imajo zdaj svoje mnenje, pa ne samo oni, tudi one. Igralke, ki se iz položaja objekta osamosvajajo v aktivne like, pa četudi zgolj med štirimi stenami salonov ali kuhinje. A njihova beseda se že sliši, in ne samo to, celo modra je! Do prehoda v cono roza precioznega potrošništva, kjer na oltarju videza padajo velike žrtve mode tum-tum. Je morda komu kaj znano?
Molièrju je nasilje (skorajda) tuje in za razliko od svojega stanovskega kolega z bližnjega otoka, ki v svojih dramah pobije nemalo ljudi v imenu višjega cilja oblasti, pri Molièrju skoraj nihče ne konča zares slabo. Razen Don Juana in njega samega. Liki se organsko pregnetejo ali pa, po vseh peripetijah, zgolj ostanejo to, kar zares so. In tudi to ni nič zares slabega, n’est pas. Konec je (ob diagnozi, ki ni namišljena) pre-predvidljiv. Izbruh krvi na zadnji dan nenamišljene bolezni je bil prehud. Kaj pa če se smrt z Molièrjem zares samo igra?! Umreti na odru? Komedija-ja-ja!
(Manca Sevšek Majeršič)
