Zdaj že odrasla Lela se ob obisku doma za zapuščene otroke, v katerem je preživljala svoje otroštvo, spominja dogodkov, ki so nekoč oblikovali njen vsakdan. Tu so se sklepala prijateljstva, vnemale so se prve ljubezni, zgodila so se razočaranja, rojevali so se upi za prihodnost in počasi, ne da bi kdo zares opazil, so ob tem otroci odraščali. Nikogar od Lelinih nekdanjih prijateljev ni več tu, v domu, a ona jih kljub temu pride obiskat prav sem, kjer so otroci brez družin drug drugemu predstavljali nadomestno družino.
Lela se spominja samosvoje lepotice Suzane in njene simpatije, frajerja Daske, ki sta, ne da bi si to priznala, skupaj odkrivala, kako težko je biti pred drugimi iskren in ranljiv, če si bil sam nekoč ranjen in zapuščen. Spominja se vzgojiteljic, ki so raje pile že drugo dopoldansko kavo, kakor da bi se ukvarjale z otroki, ter tihega in zadržanega Frana, ki si je najbolj od vsega želel imeti telefon, kot so ga imeli vsi drugi, da bi ga odsotna mama lahko kdaj pa kdaj poklicala. Iz spomina vznikajo prizori izletov na morje, božičnih praznikov in športnih tekmovanj, dokler se Lela nazadnje ne spomni še same sebe kot majhne deklice, ki je ves ta svet le opazovala in se učila, kako življenje teče po ustaljenem tiru, ne glede na to, kdo si in od kod prihajaš.
Ves svet je poln takih črnih lukenj, kot je ta dom, a nobena ti ni tako znana kot tista, v kateri odraščaš.