Britanska pisateljica Alexandra Wood je leta 2007 za svojo igro The Eleventh Capital dobila ugledno nagrado The George Devine za najbolj obetavno mlado dramatičarko. Njena bibliografija obsega skoraj dvajset dramskih del za gledališče in radio, njene igre so bile večkrat nominirane za različne britanske gledališke nagrade (Susan Smith Blackburn Award in The Patrick White Playwrights' Award). V letih 2006 in 2007 je delovala kot dramaturginja v londonskem gledališču Finborough, leta 2013 pa je bila rezidenčna dramatičarka v gledališču Paines Plough. Živi in piše v Londonu.
Dolg je dvogovor med materjo in hčerjo. Loteva se več različnih tem, v ospredju sta delikaten družinski odnos in socialna kriza, ki posledično povzroča številne travme na različnih družbenih mikroravneh.
Hči je po diplomi dobila službo kot osebna asistentka vplivnega direktorja v banki. Mati je prepričana, da mu je v zameno ponudila spolne usluge. Toda direktor, ki je sicer bančnik, ni spolni predator in ni pohlepni grabežljivec. Ima urejeno in srečno družinsko življenje in je zelo aktiven dobrodelnež. A matere o tem ni mogoče prepričati. Ker je oče izgubil delo in je na kocki odplačevanje hipoteke, želi mati avdienco pri hčerinem šefu, da bi se tudi sama tam zaposlila. A stvari se obrnejo povsem drugače.
V igri gre predvsem za travmatski odnos med materjo in hčerjo. Nerealizirana, a gospodovalna mati želi s čustvenim izsiljevanjem ohranjati totalen nadzor nad življenjem svoje odrasle hčere. Z njo tekmuje na vseh področjih: od poslovne kariere do telesne privlačnosti. Ljubosumna je nanjo kot ženska in kot poklicno nerealizirana oseba. Njun odnos je v igri nevarno črno-bel in neživljenjski, čeprav kakopak verjeten in žal, pogosto, močno prisoten v realnosti.
Po drugi strani Dolg zadre v družbeno tkivo. Gre za socialno ogrožen sloj, ki ga je sistem prignal do roba zloma. Ljudje izgubljajo delo, zaradi neodplačevanja kreditov in hipotek posledično tudi streho nad glavo in socialno varnost. In tudi če je bančni direktor po naravi filantrop, soliden delodajalec in, recimo temu, socialno čuteč človek, je še zmerom predstavnik družbenega sloja, ki živi na račun drugega, ki izkorišča revne v prid bogatim in ki si s filantropijo zgolj lajša slabo vest.
Igra nam zastavlja vprašanja in ne daje odgovorov – kakšni smo in kako naj živimo, kako naj se vedemo drug do drugega?
V ospredju sta delikaten družinski odnos in socialna kriza, ki je ljudi prignala do roba zloma.
