Spiro Scimone v dramskem besedilu Dol (2012) v svojem izpiljenem tragikomičnem, nadrealističnem in metaforičnem slogu izpostavlja predvsem generacijski prepad med očetom in sinom. Nekega jutra se namreč, medtem ko se Oče brije, v kopalnici zgodi nekaj nenavadnega: Sin nenadoma pokuka iz straniščne školjke, da bi Očetu izpovedal svoje nelagodje in stisko v tem sebičnem in brezbrižnem svetu, ki ga je dobesedno odplaknil v kanalizacijo. Predimenzionirana straniščna školjka, ki jo avtor provokativno postavi na sredo prizorišča, je dobesedna metafora za brezizhodnost, v kateri se je – na»sekretu« – znašla mlada generacija in iz katere ni izhoda. Da bi bila ironija popolna in absurd še večji, se Sinu nekoliko pozneje pridružita še duhovnik Don Carlo in Mežnar. Dol je družbenokritično besedilo, je krik proti gnilobi družbe in proti odnosom, ki ponižujejo človekovo dostojanstvo in svobodo, in hkrati jasna in glasna obtožba zlorab in molka ter vseh tistih, ki za zlorabe vedo, a o njih molčijo.
Scimonejeva dela s svojim absurdnim humorjem ne skrivajo Beckettovega, Pinterjevega in Kafkovega vpliva, hkrati pa z družbeno angažiranimi in celo političnimi temami zmeraj znova vzbudijo pozornost gledališke in širše javnosti.
