Do zadnjega je trajnostni performans dramatičarke in performerke Simone Semenič, na katerem javno prebere svoj celoten dramski opus in tako pisavi zagotavlja svoj prekaren glas. Naslov performansa Do zadnjega lahko pomeni neko vrsto prečiščevalnega rituala: do zadnjega gledalca, do zadnjega besedila, do zadnjega smisla, do zadnje želje, do zadnjega atoma moči … Nenazadnje gre za proces, s katerim bi si akumulirani čas rigidnih kulturnih in družbenih kodov ponovno zagotovil delček prihodnosti.
Simona Semenič sporoča: "Vstop v gledališče bo možen, dokler bo še kaka gledalka (raba ženskega spola je generična) v dvorani."
Simona Semenič je dramatičarka, ki je v slovenskem prostoru s svojo pisavo drastično spremenila notacijsko formo dramske pisave, izumljala nove dramske tehnike ter jim z ambivalentnim razmerjem med dramskim in dramatesinim glasom, ki se večkrat prepleteta do nerazvidnosti, in z legami metadramske govorice zagotovila korpus, pri katerem se bralka (raba spola je generična) ne more znebiti občutka, da jo jezik nagovarja telesno; ali rečeno natančneje: da je njen dramski jezik telo. Besedila Simone Semenič s svojo transdramsko ali transliterarno formo delujejo na trenutke monstruozno: generirajo prezenco, ki jo percipiramo kot prisotno, a vendarle radikalno drugost, ki se s svojo organskostjo izmika redu reprezentacije, četudi uporablja semiotičen instrument.
Prav zaradi tega se branje tega korpusa lahko razume kot dejanje, ki temu jeziku zagotavlja njegov medijski original: telo.
