Devica Orleanska

“Četudi ta opera ne bo sprejeta kot umetnina, zame bo,” je v pismu svojemu bratu Modestu zapisal Peter Iljič. Samosvoja operna stvaritev Devica Orleanska (1881, St. Petersburg), napisana v slogu vélike francoske opere, je skladateljevo peto operno delo in hkrati prvo, ki je bilo izvedeno zunaj meja njegove domovine ‒ v Pragi leta 1882. V njej se psevdozgodovinsko ozadje zgodbe o usodi francoske heroine iz 15. stoletja prepleta z mešanico veličastnega razkošja in melodramatičnih pasaž. Partitura za tipični romantični orkester, kombinacija francoskega in nemškega sloga ter sodobne ruske koncertne glasbe, je zrcalila tudi skladateljevo vizijo, da mora biti glasba opernega dela všeč širokemu krogu ljudi. Libreto se naslanja na snov iz istoimenskega Schillerjevega dramskega besedila iz leta 1801 pa tudi na številne druge vire iz sveta umetnosti in na biografska dela. Ivana Orleanska, ki je v stoletni vojni vodila francoske čete v zmago nad Angleži in osvobodila prebivalce Orléansa, je posledično pripomogla, da je Karel VII. postal francoski kralj. Čajkovski je pripoved o izjemni ženski zastavil tako, da je njeno herojsko osebnost nadgradil s kompleksnimi psihološkimi nasprotji. Kljub tragičnemu koncu, ki je bil za junakinjo zaradi svetovnonazorskih in številnih drugih okoliščin neizogibno dejstvo, pa so moč njenega duha, pogum in prepričanja še danes lahko velik navdih za vse človeštvo.