Dekonstrukcija; f 1,4.

Toda ali smo res bolj povezani? Kaj bolj kot takrat, ko je za kratek pogovor bilo potrebnega pol dneva hoda? Predstava je nastala na podlagi avtorjeve ugotovitve, da velik del interakcij z drugimi ljudmi, celo tistimi, ki živijo v isti soseski, poteka elektronsko in preko mobilnih aplikacij, in njegove odločitve, da je nujno poiskati »resničen način« medsebojnega povezovanja. Ta avtorjeva potreba pa ni izhajala iz intelektualnega razumevanja tega, kar je pogrešal, temveč iz močnega telesnega hrepenenja. Predstava je njegov poizkus povezovanja.

Plesal bom zate,
zato me prosim poglej,
začuti mojo željo po tem,
da se s tabo povežem,
in začutim
enako željo pri tebi.

J: Kdo si? K: Sem Detarevosixes. J: Od kod prihajaš? K: Z daljnega Juga, med Genitalijami in Anusom. J: S čim se ukvarjaš? K: Sem šaman, plešem “ples ljubezni”. J: Kaj točno je ta ples? K: Točno to: ples ljubezni. J: Okej, kako ta ples ljubezni deluje? Ali zapelješ človeka, da te ima rad? Ga hipnotiziraš? K: To torej tebi pomeni ljubezen? J: To je vtis, ki ga dobim, če mi kdo reče “ples ljubezni”. K: Hm… To me preseneča. Tam, od koder sam prihajam, kot ljubezen poimenujemo trenutek, ko ločnica med notranjim in zunanjim svetom, med teboj in menoj, med to skodelico, tem stolom in to mizo, izgine, to je trenutek celovitosti. J: Ta kraj, od koder prihajaš, se sliši krasno. K: V resnici je to tukaj in zdaj. J: Ne razumem. K: Tukaj in zdaj je. J: OK… ?: Tukaj in zdaj! K: Oprosti, tole je moj ptič, včasih se preveč vznemiri. J: …Torej… Kako dosežeš to ljubezen? Ali obstaja posebno zaporedje korakov, ki spodbuja to stanje? K: Človek ga lahko doseže samo s prizadevanjem, moje telo pa je le medij, ki človekovo energijo preobrazi v fizični prostor. Brez sodelovanja ljudi ni ne plesa ne ljubezni. (Moo Kim)

O avtorju
Južnokorejski koreograf Moo Kim se smatra za plesnega samouka, čeprav se je več let tudi plesno izobraževal. Svoje vplive črpa v svojih številnih duhovnih in šamanističnih izkušnjah, ki jih je doživel v otroštvu. V svojih delih ponovno odkriva in ozavešča telo ter njegovo povezavo s telesi v svoji okolici. Kot plesalec je v preteklosti sodeloval z  različnimi ustvarjalci v ZDA (Sidra Bell, Gallim Dance in NYTB) in Evropi (Fabien Prioville, Helena Waldmann, Alexander Kolpin, E.K.K.O.). Prejel je prvo nagrado tako za ples kot koreografijo na 15. festivalu samostojnih plesnih del v Stuttgartu s predstavo Grief Point, ki jo je v New Yorku ustvaril v soavtorstvu s Sidro Bell. Z več svojimi deli se je predstavljal na različnih prizoriščih v Nemčiji.