Zgodba, temelj človeške civilizacije, izvor gledališča
V času epidemije koronavirusa so igralci Drame SNG Maribor brali izbrane Jančarjeve zgodbe. Čas, ki smo ga preživljali v izolaciji in ga krajšali s poslušanjem zgodb, je bil presenetljivo blizu tistemu ob izbruhu velike kuge leta 1348 v Firencah, od koder se je bolezen razširila po Italiji in nato po večjem delu Evrope. V tem času je Boccaccio (1313–1375), Petrarkov sodobnik in eden prvih pospeševalcev humanizma, spisal zbirko zgodb, zbranih pod naslovom Dekameron ("desetdnevje") – v desetih dneh si namreč sedem mladih deklet in trije mladi fantje v podeželski vili, kamor so se zatekli pred izbruhom kuge v Firencah, pripovedujejo zgodbe – vsak od njih vsak dan eno.
Tokratne postavitve se bo lotil Jernej Lorenci (v Drami SNG Maribor je nazadnje režiral No-igre Veter v vejah borov, 2009, in Zborovanje ptic, 2011), režiser z izrazito prepoznavno in dodelano odrsko poetiko, ki jo kot izjemno domiselno in vrhunsko prepoznavajo ne le slovenski gledališki kritiki, analitiki in člani strokovnih žirij, ki so ga nagradili z najvišjimi gledališkimi nagradami in priznanji, o njegovi izjemni kreativni veličini se strinjajo tudi vodje evropskih gledališč in festivalov, kjer so njegove uprizoritve postale stalnica.
Dramaturg Matic Starina in režiser Jernej Lorenci sta ob snovanju idejnih poti za uprizoritev mariborskega Dekamerona zapisala: "Kaj se zgodi, ko zunanji svet zaradi pustošenja kuge in boja za golo preživetje utihne? Ko moralna zgradba razpade na najosnovnejše? Ko je stik med ljudmi 'čistejši', neposrednejši, brez strahu pred sodbo družbe, brez moralnih okvirjev, brez strahu, da bi nam lahko kdorkoli sodil za naša dejanja in besede? Ko vrednotenje besed traja toliko, kolikor traja izdih?
Kaj je pripoved (zgodba) v taki situaciji? (Zgodba, temelj človeške civilizacije, izvor gledališča!) Kako govoriti o sebi brez občutka, da smo se razgalili? Ali: kako se razgaliti brez strahu, da nas lahko poslušalec rani?
Sem, ker pripovedujem. Sem, dokler pripovedujem. Zgodba je utelešenje človeškosti. (Včasih pa tudi človečnosti.)
Zgodba kot stik, kot temelj, na katerem raste zaupanje, v katerem ni prostora za izdajstvo. Zgodba: ne kot korenina, iz katere rastemo, ampak kot veja, ki nas ponuja kot sadež.
Zgodbe o fantazijah, zgodbe o telesih, spolne zgodbe, grenkosladke zgodbe, hecne, povsem človeške zgodbe."
